Poka poka

Ravnokar prihajam iz sobe in ne vem ali mi bo odpadla roka v komolcu ali kar v rami...od pokanja po riti...Si lahko mislite?! Ko pokanje po riti postane najboljša uspavanka, je uboga roka obsojena na trajne mravljince, saj ograja posteljice pritiska točno na radialis (živec). Ta, ki je sprojektiral posteljico, sigurno ni računal z uro pokanja, da mali škrat zapre oči in odplava v svet vil...ali pa projektantu manjka kako predavanje iz anatomije....Rešitev je oblazinjena ograja pri posteljici z utorom za roko...pravzaprav se mi zdi čudno, da veleumni trgovci ne prodajajo že kakšne "finta" roke, z montirano rokavico za baseball, ki bi jo pritrdil na posteljico in bi namesto mene malega pokala po ritki...z različnimi frekvencami....
Ko bi mi kako leto nazaj opisoval  vroče poletne večere ob posteljici s tresočo roko od neprestanega udarjanja ob plenico, bi se mu smejala in rekla, da je nor....zdaj pa opazujem in štejem sekunde, koliko časa ima že mali zaprte oči in ko se poskušam izmuznit...mu pade duda...in jovo na novo!

Kriza

Z mojo družinico smo se šli v petek sprehodit na ribiški praznik. Ogromno ljudi...in še več vozičkov. Prav zanimivo je bilo gledati, kako je prav vsaki mikro skupinici ljudi pripadal vsaj en voziček, če ne dva ali pa racajoči malček, če nič od tega, pa je med njimi racala nosečnica...in bilo je tudi presenetljivo dosti kombinacij...dvoletnik + voziček, nosečnica + dvoletnik....in najbolj hard... dvojčki + dvojčki! (And the winner is ..ups, are.. double twins). Zaključek ribiškega praznika je prinesel spoznanje, da noben zakon, noben otroški dodatek, kaj šele novozgrajeni vrtec, ni naredil toliko za nataliteto kot gopodarska kriza.

Kakšen bo držal kontra s tezo, da vidim vozičke, ker sem sama mama....ampak to ni res...Se spomnite sprehodov par let nazaj? Kje so bili vozički? So imele mamice in nosečnice podzemne rove? Sama se živo spomnim dolgih juter v Splendidu (bar v centru Nove Gorice...za tiste, ki niste tam preživeli svojih rosnih let), ki so bila res dolga, kajti komu le se je mudilo v šolo....in nisem imela drugega dela, kot da sem opazovala ljudi...nekaterim se je mudilo v službo, upokojenci so letali za akcijami iz trgovine v trgovino, šolarji so se skrivali po kotih...mamice z vozički morda dve, o nosečnicah ne duha ne sluha. Ko sedim sedaj na kavi z malim v Kopru se v pol ure mimo pelje kakih trideset najrazličnejših modelov vozičkov, o tem, da moraš imet v kafiču skoraj rezerviran boks, da lahko spiješ kavo, raje ne bom govorila; nosečnica pa na vsakem koraku...Menim, da za te razlike ni kriva sprememba lokacije opazovanja, ampak kaj drugega....

Očitno se imamo ljudje rajši, ko je denarja manj; ali pa se niti nimamo rajši, ampak imamo časa na pretek (ker ni službe) in ko človek nima kaj počet, mu začnejo rojit po glavi neumne, perverzne misli in glej, nova nosečnica na obzorju. Ali pa mogoče denar je in je kriza samo slepilo za tiste, ki ga res nimamo...za 100.000 brezposelnih? Kam je pravzaprev denar izginil...očitno je, ampak je nekam poniknil...in tisti, ki ga imajo, itak lahko imajo otroke, tisti, ki ga nimamo, pa jih moramo imeti, kajti ohranitveni nagon nam ne dovoli drugače.

Veliko kopanje za male mojstre

Nikoli si nisem mislila, da kopanje lahko postane umetnost. Zmota! Kopanje je umetnost...vsaj kopanje malih pikic...in če tega ne veš, pride babica Ornela in te razsvetli...na hitro ti pokaže vse čare kopanja, ti pa samo gledaš, kot tele v nova vrata in naslednji dan, ko si čisto sam, s tresočimi rokami spoznavaš zahtevnost tega malega opravila, ki se ti je še kak teden nazaj zdelo najpreprostejša stvar na svetu.

Moj dragi in jaz sva opazovala vsak gib patronažne sestre, ko je našega malega z bliskovito hitrostjo obračala, močila, milila..."Pa tukaj, pod brado, za ušesi, hrbet, da ne pozabita gub na trebuhu, popek ja, popek ne..."In na koncu nič razumela. Moj me je pogledal z zgubljenimi očmi in vprašal :" Si si ti kaj zapomnila?" Dragi moji, pogovarjamo se o kopanju in ne o najnovejšem odkritju ultralahkega plovila. Še na fotoaparat sva v vsej evforiji pozabila in Ornela je proti koncu vprašala: "A ne bosta nič slikala?" V tistem trenutku sem upala, da bo postopek ponovila...in potem, ko je odšla skozi vrata sva si rekla: "Bova že...saj ne more bit tako zaj*****...če je ona to naredila v 4 minutah...." In naslednji dan sva z vsemi pripravami vred porabila kakšno uro in pol, prelila 3 litre švica...ampak, mali je preživel brez posledic!

In z mnogimi ponovitvami ugotoviš, da stvar le ni tako huda, da ne rabiš dve uri, da se ni treba ves dan sekirat, kako boš malega zvečer opral in da gre mimo tudi tisti čas, ko mu je treba na glavo tlačit tisto vaterpolistično kapo. Naš mali je namreč znorel že, ko jo je zagledal. In kopanje s časom postane super stvar....zdaj se z malim skupaj namakava pod tušem in je prav zakon...še posebej zato ker naš pikec zelo uživa v vodi.

In smo spet tam...Zakaj je potrebno narediti iz navadnega kopanja znanost? Da se proda več znanstvenofantastičnih banjic? Da služi nivea? Ali smo mi toliko štorasti z malim otročičkom, da se ga še oprat bojimo? Mogoče pa rabimo samo čas, da se spoznamo in skupaj ugotovimo, da ja vse skupaj zabavno in da biti čist sploh ni tako slabo.

Dolg dan

Mali končno spi. In potem si rečeš :" Zdaj je prišel čas, da povem blogu dve besedi..." Se vsedeš, zaženeš prenosnika, net tudi dela (že pišem na koledar) in imaš občutek, da te nekdo gleda...dvoje rjavih "učk", ki tudi že ves dan čakajo na svojih pet minut....in kaj  češ...vstaneš, vzameš flex in se odvlečeš na sprehod...vsakič bi se najrajši vlegla že tam na peti stopnici....ampak ni kaj....že tako je naša kužka debelo prikrajšana. Kje so že najini enourni sprehodi? Kje je potepanje po slovenskih gorah sem ter tja? Ostalo nekje zadaj, dvoje rjavih oči pa gleda...in čaka...vsak dan...
In počaka...vsak dan...naj bo še tako skrajšan, vedno najdeva tisti čas, da skočiva na sprehod, pa naj bo še tako minimalen, nevreden svojega imena...najde se tudi čas za obesit perilo, celo za skuhat kosilo in ne boste verjeli, od nekje privlečeš tudi čas za skočit s kolegico na kavo...včasih še sama sebi ne morem verjet...ima dan mogoče 74 ur? Kam vse to stlačim? Očitno gre....tako, da nič bat, vse je fleksibilno, tudi otroški jok.

Je pa res tudi to, da stvari obrneš na glavo, večkrat delaš dve stvari hkrati in včasih pustiš stvari na pol. Tako z rokami obešaš perilo z nogami gunacaš malega, pereš posodo in poješ "Krokodilčke", človek se vsega na vadi...zdaj je moj mali v takem obdobju, da me mora imeti ves čas "na oku"...in najbolj grozno od vsega je, da me tudi na veceju med opravljanjem potrebe gleda dvoje malih modrih oči...tako na blizu...in najbrž si misli:" Mama poj!" Ja, ja...teh čarobnih trenutkov mi ni nihče obelodanil preden je mali zadihal primorski zrak.

Najpomembneje pa je, da se naučiš (sama sem se težko in še zdaj mi nekatere lekcije delajo težave), da ni konec sveta, če ne skuhaš kosila, da se ne bo nič podrlo, če kaj prestaviš na jutri, da dovoliš, da ti drugi pomagajo in, da spoznaš, da bo kužka počakala...zato, ker te ima rada! Jutri je nov dan!

Triglav

Zavarovalnica. Zdaj vem, zakaj ji je tako ime...ker to,da izpolniš vse obrazce in vse tridesetkrat preslikajo traja enako časa, kot pot na Triglav (tisti pravi z Aljaževim stolpom) in nazaj...jst sm pa mislila, da so zavedni...ni kaj, bistvo je vedno skrito nekje v koloni. Ja, z mojim škratom sva danes šla na zavarovalnico spisat množico papirjev na čast našemu enoprostorcu oziroma na čast eni moni (vem, da izraz ni lep, vendar si po mojem mnenju zasluži se gršega), ki je s ključem narisal črto preko celega boka. Sama sreča, da ga nisem zalotila med njegovim neumnim početjem, ker bi šel danes na zavarovalnico on, če bi imel to srečo...Ampak pustimo to, teorije so teorije in čeprav ne razumem bistva tega dejanja, sem se morala danes odpraviti na Triglav...peš in še z otrokom po vrhu vsega. Sem pa sklenila, da bom z avta odstranla napis "otrok v avtu" (avtosedeža lih ne morem vržt ven) , ker ne vem ali je to slaba karma ali folk misli, da tisti, ki ima otroka ima tudi tono in pol denarja ali so preprosto nevoščljivi...ne vem, ampak dejstvo je, da odkar imamo avtosedež v avtu, so nam vlomili in zdaj še ta mona s ključem...vidim samo jaz tukaj povezavo?!
No, povedat sem hotela nekaj drugega...kako zgleda birokracija z malim v vozičku. Kakorkoli, zatakne se ponavadi že pri vratih...očitno nihče ni mislil, da bo kaka mamica tako vneta, da bi šla na banko, zavarovalnico, kaj šele na avtoservis...in tako se po borbi z vrati, stopnicami (če ti nihče ne pomaga lahko borbo tudi izgubiš) znajdeš v (pre)majhni pisarni, kjer te vsi gledajo čudno, v smislu :" Kaj pa ti tukaj z vozičkom?!" In ne mislite, da vam bo z vozičkom kaj prikrajšano...ravno tako vas bodo pošiljali od Poncija do Pilata in se pol čudili; zakaj je mali siten...ne, ni mali siten, še dober je, če bi oni vedeli kaj vse se naučiš z leti prikriti.....Še dober je, ta moj mali škratek!

Petek

Pozdravljen blog in pozdravljeni vsi tisti, ki ga prebirate! Petek je! Jes! Ne boste verjeli, ampak petek je tudi z malim še vedno petek. Neprecenljiv! Sicer petek ne pomeni brisanja spomina za dva dni niti ne pomeni kampiranja pod kakim koncertnim odrom, ampak...je petek...in z malim ga ves teden komaj čakava...no, verjetno ga čakam jaz, mali se na koledar zaenkrat še ne spozna.
In zdaj se verjetno sprašujete: "Kakšna za vraga je razlika v menjavanju plenic med ponedeljkom in soboto? So na soboto dišeče? Ali vsaj manj smrdeče?" Ali pa: "Kam pa z malim za vikend sploh lahko greš? Napit se ne moreš, skakat s pomola tudi ne moreš...kaj pol?" In še verjetno sem kakšno vprašanje izpustila. No, moj mali flaške piva še ne drži, to je res. Vendar, človek z otrokom postane minimalist in vsa velika pričakovanja postanejo majhna, majčkena...in vsa zgornja vprašanja si preprosto zradiraš iz glave za nekaj let.
In kaj potem pomeni petek? Pomeni to, da dva dni nisi cele dneve sam z malim in ne tuli vsakič, ko mu delaš papico; pomeni sprehode izven tedenskih tirnic; pomeni jutranje poležavanje v postelji ( čez vikend si oprostiš tudi to, da je mali že 12 ur v istih plenicah) in, če imaš srečo, pomeni celo pijačo na kakšni šagri.
Vikend je vikend! Tudi z malim otročkom....si vsak četrtek, ko ne moreš več, oddahneš in si rečeš :"Hvala bogu, da je jutri petek!" Vikend pričakovanja se pa itak spreminjajo...pri osemdesetih verjetno vikendi ne bodo taki kot danes, mar ne?! Pa bodo petki še imeli svoj čar????

Ptiček iz vozička

Hm, ura je 15 čez deset (zvečer, da ne bo pomote), komaj še držim odprte oči po zadnji nori noči (pa ne mislim s tem nobenega žuranja, ampak zbujanje na cca eno uropreteklo noč zaradi otroškega joka), ampak ne morem še v posteljo, kajti na štedilniku se kuha...ole!!!.....papica! Če sem prej kuhala malo v velikih loncih, zdaj kuham veliko v majhnih lončkih...enkrat zelenjavo, pa ribo, pa mesko, sadje, kompot, čaj, .....brez konca, vsak dan! Vmes seveda skuhaš še kaj zase in ko pomislim (hvalabogu, da ne dosti razmišljam) v bistvu ves čas kuham, miksam in pomivam posodo.
Moj fantiček je priden jedec, ampak kljub temu sto tisoč različnih vrst papic v trgovini ni dovolj...niso dobre in pika, predvsem zelenjavne ne...pa kaj, če mama lahko vsak dan kombinira in kamuflira, dokler je mali vragec ne pogrunta in mama že kuha novo zakodirano papico...Pa si po drugi strani mislim, ok, pridno je in to ne samo brokolija, kot mali od moje prijateljice (upam, da je zdaj že prešaltal na kaj drugega). Si predstavljate, da hodiš k isti prodajalki vsake dva dni po kilo brokolija?! Po moje dobiš po enem mesecu brokoli skupaj s počitnicami v kakšnem hramu psihiatričnega zdravja. Dobro, da obstaja toliko nakupovalnih centrov. Do zdaj nisem razumela zakaj jih je toliko, zdaj mi je čisto jasno. Konec koncev pa tudi, če je brokoli, samo, da je in zraven še pridno raste in se pridno smeje...(ste opazili, kakšen minimalist postane človek, ko dobi otroka?!).

In vse tiste bodoče mamice (in tudi očetje), ki si mislite...pa saj prodajajo milijon vrst papic...jaz sigurno ne bom kuhala...le počakajte...ko kar naenkrat ne bo nobena dobra ali pa bo dobra tista najdražja ali pa vas bodo kar naenkrat zaskrbeli konzervansi.....adijo teorija - dober dan mikser!

Kljub toni časa, ki ga pustim v kuhinji in oflekanem zidu v kuhinji (kombinacije niso vedno posrečene, sploh pa, ko ga poskušam pretentat z kupljeno hrano...on preprosto po prvi žlici vžge motor...brrrrrr...na naš bel zid)....pa je najlepše, ko moj mali Sonček odpira usta kot kakšen mali ptiček in zadovoljno mljaska do zadnje žličke...Ni lepšega občutka kot zadovoljstvo male pikice!

Intervju z vampirčkom ali zobek št. 3 in 4

Danes med kavo je teta (od malega, ne moja) mojemu malemu nekaj šarila po ustih in odkrila dva nova zobka. Ja, tako mi to odkrivamo...že prva dva sem spregledala ( sram me bodi) in me je potem mama klicala : "Anja, si ti sploh opazila, da ima mali dva nova zoba??" Ne, nisem....ne vem ali se mi to dogaja, ker malemu ne šarim po ustih dvakrat na dan ali zato, ker pričakujem okoli vsega skupaj večjo dramo....Vsi te strašijo s tem, kaj bo, ko bodo rasli zobje. "Mi nismo spali 14 dni...o, naš pa je imel 40 vročine...." Kaj pa naš? Nič. Slini se itak že od rojstva, zadnje tri mesece malo bolj. Grize vse kar vidi že kaka dva meseca...siten je pa v intervalih...mislim, da neodvisnih od zob. Po mojem so zobje po krivem obtoženi vseh tegob vse od tretjega meseca naprej. Z nečim pač moramo opravičit sitne dneve, neprespane noči, poslinjene rjuhe....zaradi nas, naše bebice prav malo briga ali okoli razlagamo, da je to zato ker raste nov zob.
Je pa zanimiv vrstni red rasti zob. Najprej sta mu zrasli spodnji enki. Zdaj pa mu rasteta zgornji dvojki...in naš mali je kot mali vampirček, ki nonstop daje intervjuje v beba jeziku. In človek ne more verjet kako s tem zobom in pol (če vse sešteješ) lahko ugrizne.Auuuuuu!