Moj dragi in jaz sva opazovala vsak gib patronažne sestre, ko je našega malega z bliskovito hitrostjo obračala, močila, milila..."Pa tukaj, pod brado, za ušesi, hrbet, da ne pozabita gub na trebuhu, popek ja, popek ne..."In na koncu nič razumela. Moj me je pogledal z zgubljenimi očmi in vprašal :" Si si ti kaj zapomnila?" Dragi moji, pogovarjamo se o kopanju in ne o najnovejšem odkritju ultralahkega plovila. Še na fotoaparat sva v vsej evforiji pozabila in Ornela je proti koncu vprašala: "A ne bosta nič slikala?" V tistem trenutku sem upala, da bo postopek ponovila...in potem, ko je odšla skozi vrata sva si rekla: "Bova že...saj ne more bit tako zaj*****...če je ona to naredila v 4 minutah...." In naslednji dan sva z vsemi pripravami vred porabila kakšno uro in pol, prelila 3 litre švica...ampak, mali je preživel brez posledic!
In z mnogimi ponovitvami ugotoviš, da stvar le ni tako huda, da ne rabiš dve uri, da se ni treba ves dan sekirat, kako boš malega zvečer opral in da gre mimo tudi tisti čas, ko mu je treba na glavo tlačit tisto vaterpolistično kapo. Naš mali je namreč znorel že, ko jo je zagledal. In kopanje s časom postane super stvar....zdaj se z malim skupaj namakava pod tušem in je prav zakon...še posebej zato ker naš pikec zelo uživa v vodi.
In smo spet tam...Zakaj je potrebno narediti iz navadnega kopanja znanost? Da se proda več znanstvenofantastičnih banjic? Da služi nivea? Ali smo mi toliko štorasti z malim otročičkom, da se ga še oprat bojimo? Mogoče pa rabimo samo čas, da se spoznamo in skupaj ugotovimo, da ja vse skupaj zabavno in da biti čist sploh ni tako slabo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar