Dolg dan

Mali končno spi. In potem si rečeš :" Zdaj je prišel čas, da povem blogu dve besedi..." Se vsedeš, zaženeš prenosnika, net tudi dela (že pišem na koledar) in imaš občutek, da te nekdo gleda...dvoje rjavih "učk", ki tudi že ves dan čakajo na svojih pet minut....in kaj  češ...vstaneš, vzameš flex in se odvlečeš na sprehod...vsakič bi se najrajši vlegla že tam na peti stopnici....ampak ni kaj....že tako je naša kužka debelo prikrajšana. Kje so že najini enourni sprehodi? Kje je potepanje po slovenskih gorah sem ter tja? Ostalo nekje zadaj, dvoje rjavih oči pa gleda...in čaka...vsak dan...
In počaka...vsak dan...naj bo še tako skrajšan, vedno najdeva tisti čas, da skočiva na sprehod, pa naj bo še tako minimalen, nevreden svojega imena...najde se tudi čas za obesit perilo, celo za skuhat kosilo in ne boste verjeli, od nekje privlečeš tudi čas za skočit s kolegico na kavo...včasih še sama sebi ne morem verjet...ima dan mogoče 74 ur? Kam vse to stlačim? Očitno gre....tako, da nič bat, vse je fleksibilno, tudi otroški jok.

Je pa res tudi to, da stvari obrneš na glavo, večkrat delaš dve stvari hkrati in včasih pustiš stvari na pol. Tako z rokami obešaš perilo z nogami gunacaš malega, pereš posodo in poješ "Krokodilčke", človek se vsega na vadi...zdaj je moj mali v takem obdobju, da me mora imeti ves čas "na oku"...in najbolj grozno od vsega je, da me tudi na veceju med opravljanjem potrebe gleda dvoje malih modrih oči...tako na blizu...in najbrž si misli:" Mama poj!" Ja, ja...teh čarobnih trenutkov mi ni nihče obelodanil preden je mali zadihal primorski zrak.

Najpomembneje pa je, da se naučiš (sama sem se težko in še zdaj mi nekatere lekcije delajo težave), da ni konec sveta, če ne skuhaš kosila, da se ne bo nič podrlo, če kaj prestaviš na jutri, da dovoliš, da ti drugi pomagajo in, da spoznaš, da bo kužka počakala...zato, ker te ima rada! Jutri je nov dan!