Prioritete

Še kako dobro leto nazaj sem si tri dni pred izpitom razbijala glavo...ne jedla, ne spala, vegetirala pri knjigah do zadnjega trenutka in se potem vsa neprespana, s podočnjaki do kolen odvlekla na izpit....sedaj pa tri dni pred izpitom brez kančka slabe vest razdajam svoj čas blogu, še prej sem brez kančka slabe vesti visela ob malem, da je končno zaspal (Ne vem, kaj se mu dogaja v tem nočnem svetu, ampak noče vanj!)...Ja, ko enkrat dobiš malega škrata, postane to daleč najpomembnejša služba in prva prioriteta...in kar naenkrat ne razumeš več, kako te je lahko en izpit pregnal na školjko ali izmozgal iz tebe vsako kapljico energije in samozavesti, saj je vendar samo izpit in nič drugega in čez kakšen mesec je naslednji rok....

Včasih, ko sem brala kake osladne članke o vlogi materinstva, o tej najpomembnejši in nazahtevnejši vlogi na svetu, se je v meni dogajalo nekaj med smehom in slabostjo....boring...obupno dolgočasno nakladanje...Danes na to gledam nekoliko drugače, čeprav so ti članki še vedno nakladanje...prav zanimivo je, kako se ti v trenutku, ko postaneš starš, zdijo prej tako pomembne in neodložljive stvari, kar naenkrat preproste in enostavne...kako kar naenkrat nekatere stvari izgubijo težo, tvoja tri kilogramska kepa pa pomeni tono skrbi in tono veselja. Le kje naj se tukaj prerinejo druge skrbi? Niti milimetra prostora...

Ena stvar pa se ni spremenila...na izpit se še vedno odvlečem vsa neprespana, edino podočnjaki variirajo med eno in dvometrsko vlečko....ni kaj...malega ne zanima do katere ure sem se učila, niti ga ne zanima moja snov iz kirurgije...on hoče flaško ob treh zjutraj, on hoče klepetat ob sedmih zjutraj...ja. on hoče mamo! MAMO ne glede na njene ambicije, njen priimek, stanje v denarnici, inteligenco ali prioritete! In tukaj se začne poglavje o zahtevnosti besede Mama....