September

Septembri so vedno imeli nek poseben čar...začelo se je šolsko leto in kot mulki se mi je vedno zdelo, da je cela večnost do naslednjih počitnic...v Brdih se je ves september vrtel okrog trgatve, na faksu (kjer sem še vedno) pa okoli izpitov....Vedno sem z otožnostjo preštevala lastovke na električnih kablih in poslušala škripanje iz telovadnic....kot neko zatišje pred nevihto...kot da ti nekdo še nekaj da in potem odide...do naslednjega rojstva, do naslednje pomladi.


Ja, tak je ta september in letos ni nič drugačen...v zraku je vonj po grozdju, vonj po višku in vonj po odhajanju....za mojega malega otročaja pa je to prvi september....Le kakšni bodo njegovi septembri? Bodo drugačni? Bomo poskrbeli, da bodo lastovke še vedno na kablih, da bo tudi čez petdeset let listje še vedno rumenelo? Ali bomo vrgli vse skupaj v smeti in se v njih zadušili?!! Izbira je naša...

Septembri so še vedno isti...niso mi všeč...in hočem, da tako ostane....hočem, da lastovke odidejo, da se grozdje lepi med prsti, da listje odpade in da damo možnost naravi, da umre...do naslednje pomladi...hočem, da v telovadnicah še vedno škripa in niso otroci samo za monitorji, da se iz ulic sliši otroški smeh, da zapiha ledena burja, nas zavije v jope in stisne k peči...
Kaj bo z našimi malimi Začetki, če jim vse do vzamemo? Jim imamo sploh pravico vse to vzeti? Mar si zanje ne želite, da občutijo september z vsemi njegovimi odtenki?! Si ne želite, da naše male škrate prva jesenska burja prežene iz dvorišča v hišo, k vam v objem?! In nenezadnje... si ne želite, da bodo nekoč vaši vnuki z drobnimi prstki stisnili kepo snega in vam jo zalučali v ostareli obraz?!

Malo sentimentalana, ampak saj veste, september...