Jp...ta možnost je doletela tudi mene. Zanimivo, ko sedaj prebiram forume, opažam, da je mnogo nosečnic, ki si ta rez želi in ga poveličuje v nebesa, sama pa nisem do trenutka, ko sem bila tik pred dejstvom, nanj niti pomislila. Vedno sem mislila, da bo pač šlo, da jaz s spravljanjem otroka na svet ne bom imela težav. Moji boki so se mi zdeli dovolj široki za eno dvoinpolkilsko kepico...no....nisem pa računala na obseg glave 36 cm...to pa res ne..in na slabe 4 kile tudi ne...in se je zgodilo...nekje tam med porodom, ko se mi je zdelo še vse ok..... bolelo je, pa ne preveč.... uglavnem nič presenetljivega, nič takega, kar človek ne bi pričakoval...sm zaslišala besedo DISPROPORC ( razlaga: kefalopelvini disproporc je nesorazmerje med glavo ploda in medenico matere in je najpogostejša indikacija za carski rez)...v stotinki sekunde sem vedela, na kateri strani v knjigi je to opisano, predvsem pa sem vedela kam to pelje in začela moliti, da imajo v sosednji sobi nabrušene nože...
Ravno ta teden sta rodili dve kolegici in spet dve lepi zgodbi o sicer napornem, vendar gladkem porodu...in ob tem se mi zdi, da skoraj vsaki uspe, razen meni, v takih trenutkih jemljem carski kot mali neuspeh...in moram priznat, da me je še kar nekaj časa po porodu najedal občutek razočaranja, ker sem prikrajšana za trenutek, ko si mama oddahne in ji na trebuh položijo mokro, novorojeno bitje...mislim, da je to nepozaben in neprecenljiv trenutek, ki pa mi najbrž ne bo nikoli namenjen. Vendar ko sva o tem razpravljala z mojim ginekologom, me je potolažil nakako takole: " ..ja, škoda je, da ni šlo gladko, vendar o tem pač ne odločamo sami in važno je, da se je izteklo dobro...in konec koncev...vse življenje boste ob otroku in neprecenljivih trenutkov bo še mnogo, ravno toliko ali še bolj pomembnih...."....in ima prav....To je zgolj trenutek, zgolj občutek, ki nas ne naredi dobre ali slabe starše, vse sladkobe in pasti nas čakajo kasneje na poti do zrele in odrasle osebe...to je zgolj začetek...nekaterim je namenjen tak, po moji presoji najboljši, drugi si stvar malo zakompliciramo in se srečujemo z malčkom ob monitorju, tretji v sirotišnici...vsak začetek je po svoje edinstven in neponovljiv ter nenazadnje po meri za nas.
Nekaj pa sem se iz te zgodbe vsekakor naučila...nikoli mi ni bilo čisto jasno zakaj se sekciji reče carski rez...zdaj pa to 100% vem...CARSKI REZ JE REZ (pri meni izjemoma dva reza), KI MI JE DAL CARSKEGA SINA!....mislim pa, da se da super otroke rojevati tudi drugače in ga zato ne nasplošno priporočam...vendar o tem nenazadnje ne odločamo sami in to nas najverjetneje najbolj teži...navajeni smo, da imamo vse pod nadzorom, do potankosti splanirano in predvideno...pri otrocih pa to odpove...tako in drugače...ampak to ni neuspeh, so samo drugačne poti....poti do sreče in nasmejanih otroških lic!
Ni komentarjev:
Objavite komentar