O tem, kako je naš mali prvič poletel iz kavča na tla, je bil blog že podrobno obveščen...no potem je vajo ponovil še ene trikrat, pa o tem raje nisem pisala, da mi ne bi na vratih zvonila socialna. No, pa sem po tem ugotovila, da se to dogaja skoraj vsem. Zakaj skoraj? Ravno vsem staršem ne morem napisat, ker ne vem, vseh pač ne poznam.... konec koncev se verjetno človek tudi druži s sebi podobnimi.Kakorkoli, vsi novopečeni starši, ki jih poznam, znajo povedati o takih in drugačnih poletih iz previjalnih miz, postelj... o tem, kako so sredi noči leteli na urgenco, ker so se bali, da je mali utrpel kaj več, kot le buško; o tem, kako so mislilili, da je v hišo priletel najmanj meteorit, na koncu pa so v sobi dobili na tleh malo jokajoče bitjece; o tem, kako so med samim poletom proti tlem izvajali vse možne akrobacije, da bi padec omilili, na koncu pa so poleg malega še sami pristali na tleh (dvojna škoda).....
In lahko vam rečem, da se mi je odvalil kamen od srca, torej nisva samo midva z mojim štorasta, ampak je štorastaih vsaj polovica staršev tega sveta...hmmmm....mogoče pa imamo zelo štoraste, neprevidne ali po naravi kaskaderske otroke...to bo!!!! Taddaammmm! Generacija kaskaderjev je rojena!...ok, pustmo to...v bistvu sem ugotovila, da gre nama še dobro...če sešteješ vse naše polete s kavča skupaj znese za en dober polet z malo višje previjalne...ampak, če prev dobro pomislim...raje padem tisočkrat s pločnika, kot enkrat z mostu!
Ni komentarjev:
Objavite komentar