Vsakodnevne bitke

Ne vem, ali se rodimo z občutkom, da moramo v vsakem trenutku vse vedeti, vsem ustreči in vse obvladati ali je ta občutek privzgojen...vendar je pa vsekakor grozen, vendar ne toliko občutek sam, kot pa slaba vest, ki pol gloda in najeda še dneve po tistem, ko nismo nečesa vedeli ali ko nam je spodletelo pri kaki stvari.

Kako zanimivo...ta dvom vase nas preganja in prižene tako daleč, da na koncu mislimo, da si nismo izbrali prave poklicne poti, zato ker nismo podobni večini, ki opravlja ta poklic...je to res merodajno? Ni ravno pestrost tista, ki je zaželena...ali hočemo množico kimajočih in avtomatiziranih klonov? Ta dvom nas prižene tudi tako daleč, da mislimo da nismo dovolj dobri starši, ker nas itak vsakič v posvetovalnici okregajo, kot da smo prvošolčki z rutico okoli vratu...."...kaj...to mleko mu dajete???...kaj ne veste, da je mleko xy najboljše za vašega otroka...to bi pa ja morali vedeti...kaj niste hodili v šolo za starše?..."..takih in podobnih zgodb je preveč. Res nismo dovolj dobri starši, če namesto Aptamila dvojke, uporabljamo Novolac enko? Je to res edini merodajni faktor...

Najboljša odločitev

Pred dnevi sem na primer klicala v zdravstveni dom zaradi malega, ker je imel že par dni drisko...do pediatrinje sploh nisem prišla, ker me je že sestra sestrelila in si na naslednjo fronto sploh nisem upala..." Kaj?...Koliko je star?...in še vedno pije mleko ponoči?...ne, ne....saj ne morem verjet...Zakaj mu dajete mleko ponoči?" Hmmm...jaz sem pa mislila, da kličem zaradi driske, naivnica! In ko sem jo vljudno popravila, da ni naš problem v tem, ker mali spije tisti deci mleka ponoči, me je začela prepričevat, da sem v bistvu jaz kriva, ker ima drisko...sigurno sem mu dala kaj takega za jest....hm, potem bi morala bit driska na repertoarju že kake tri mesece, itak je mali vedno eno in isto, ker nam skozi tumbajo česa ne sme...in jaz se še trudim, da ga prehranjujem po navodilih...čemu, če pol človek itak zaj***.

In tako nas vsakodnevno obstreljujejo na različnih frontah...in vsi od nas pričakujejo, da bomo stresali pravilne oz zaželene odgovore iz rokava...vsi vejo, kaj hočejo slišat...ne vejo pa, da nisem samo študentka, ampak tudi mama, partnerka, hči, sestra....ne vejo ali pač nočejo vedet, da nimam samo obveznosti, ampak imam tudi sama pričakovanja in imam tudi želje....da bi rada šla tudi kdaj pa kdaj v hribe, prebrala kakšno nemedicinsko knjigo, bila fit, šla v Afriko....ampak to so očitno zgodbe, ki nikogar ne zanimajo.....Zanimajo pa mene, zato jih bom branila in negovala v svojem svetu.
In predvsem sami v sebi moramo biti resnično prepričani v pravilnost poti, ki smo jo izbrali, kajti v življenju bo več tistih, ki bodo pravilnost odločitve izpodbijali, kot tistih, ki nas bodo ujčkali. Vsako kritiko moramo vzet zgolj kot priložnost za učenje in ne ob vsaki razglabljat o tem ali smo za ta poklic, ali smo dobri starši, ali smo se pravilno odločili takrat in takrat.....ker na ta način resnično nikamor ne prideš, razen do depresije.

Danes sem se menila za en konziliarni pregled in sem od zdravnika dobila "pojasnilo" v stilu: "...no to, da se učinek aspirina izniči šele po petih dnevih, bi pa že morali vedeti..." Hm, sem imela smo jaz občutek, da to sploh ni bil odgovor na moje vprašanje in se je tip delal samo malo pametnega.... in nenazadnje...priznam, tega res nisem vedela...Se je zaradi tega svet podrl in mogoče lebdim ali čas še vedno teče tako kot prej in stojim na trdnih tleh?! Kakorkoli, zdaj vem...to, da je bila moja odločitev o študiju prava, sem vedela pa že davno pred tem....o tipu imam pa itak svoje mnenje...o tem pa kdaj drugič....