Vsaj malo vere

Vera oziroma še boljše, religija me je vedno zanimala...in to kljub temu, da se nimam za religioznega človeka...no, ne morem reči, da sem ravno ateist...pravzaprav ateisti zame ne obstajajo, kajti po moje najde vsak nekje svojega boga...vsaj malo boga...čeprav je pa res, da si nekateri to težko priznamo...

Mogoče to ni ravno tema, ki spada v kontekst...no, ali pa toliko bolj, ker je vprašanje o veri, potem ko postaneš starš, še toliko bolj aktualno...tema pa sigurno spada v ta čas...v december, ko kar naenkrat vsi postanemo vsaj malo religiozni in naivno verjamemo, da so poti tako preproste, kot nam jih na vsakem veselodecemberskem koraku predstavljajo (nekako takole: delo-plača-bankomat-denarnica-hipermarket-odvečna hrana ali jelenček za na vrata)...pa niso....

In kaj sem, če nisem ateist? No, potem sem najverjetneje teist....Hm, kje je potem skrit ta moj te? Skrit je v moji poti, ki jo prehodim vsak dan, skrit v veri v dobro in veri v konstruktivna pogovore, skriva se tudi v ohranjanju energije, ljubezni do narave, poslušanju vetra, vohanju morja, domuje v belih plesočih snežinkah, v skritih gozdnih stezicah, čisto na vrhu gora in v neskončni črti na obzorju....In tukaj je kot na dlani odgovor na vprašanje, ki me je glodalo dolge mesece....ali lahko mojemu malemu Začetku ponudim vsaj malo vere? Seveda lahko...vera v življenje je rodila njega, vera v ohranjanje energije ga spremlja vsak dan, vera v življenje z naravo mu je bila položena v zibko (no bolj v košarico)....ime svojega boga si bo izbral pa sam, če bo seveda čutil potrebo po tem! Dala sem ime njemu, svojim potem bo pač dal imena po lastni izbiri....v to verjamem in tukaj je največji del mojega boga - v lastni izbiri, v svobodi posameznika, da sprejema odločitve po svoji presoji....in na to na žalost premnoge religije pozabljajo...škoda...