Spoštovani!
Danes je mamica žalostna. Žalosten je tudi očka. Nekaj razglabljata, se pogovarjata, tuhtata in razmišljata...no, v bistvu ne vesta kaj bi z mano....ja, danes se počutim odveč. Saj ne.... mamica in očka bi vse naredila zame, ampak vem, da je težava moje varstvo. V vrtcu ni dovolj prostora za vse in jaz sem izvisel med prvimi, čeprav je mamica tekala s prošnjo naokoli že kmalu potem, ko sem se rodil.
No, težava je v bistvu stalni naslov....nimamo dovolj "din din" (čeprav jih očka pridno služi vsak dan), da bi kupili stanovanje, kjer bi lahko bili pravno doma, vrtec pa lahko dobiš le, če si nekje doma z zapisom na dokumentu. Veste, meni pravne stvari in dokumenti nič ne pomenijo, zame je dom, kjer me imajo radi, in od kar so me prinesli iz porodnišnice živim v tem stanovanju, čeprav najemniškem in čeprav z začasnim naslovom. Jaz sem tu doma.
In spet se bomo selili, mami bo spet živčna, tatija ne bom videl vsak dan, zbujal se bom v tujih posteljah...vse zaradi enega samega samcatega naslova...in pa zato ker sta mamica in očka Slovenca, če ne bi bila, bi bil dovolj dober tudi ta naš začasni naslov in bi se lahko zapodil med prijatelje v igralnico. Ni to čudno?!
Ne razumem vsega ...še dolgo časa ne bom vsega razumel...pa razumete vi mene? Me vsej slišite? Zakaj si ne zaslužim vsaj tega, da sem enakopravno obravnavan, ne glede na naslov.....si ne zaslužim vsaj možnosti priti na vrsto?!
Hvala, ker ste si vzeli čas za moj ugovor!
Zdaj grem v mojo sladko domačo posteljo.......
Dom je v srčku, v vonju rjuh, prijateljih, jesenskem listju, ptičjem petju...in nikakor ne na papirju!
Vam je poznana beseda : Sam??? Zdaj, ko smo veliki morda malo manj, vendar se je sigurno tako začelo...jogurt je pristal na zidu, žlica v čevljih in čevlji v kopalnici.
