Predem utrujena zaspim z glavo v križankah, bi vseeno rada, da je blog obveščen o tem, da še diham.
Ne, nisem na infuzijah v bolnici, tudi moj mali je še v enem in to zelo lepem kosu, vsi smo živi, zdravi in veseli ter do vratu zaposleni korakamo v nov teden.
Ja, na moja ramena se je poleg blogu zelo znane dejavnosti zgrnila še množica drugih obveznosti...dan ima premalo ur in na žalost je tipkovnica predaleč od postelje. Vsako jutro se mi mudi na vajčke, tipkam seminarske kot bebava, pišem dnevnike vaj, spoznavam čare solarija, se vmes še malo selim, iščem najprimernejšo gugalnico in varen bazenček, sestavljem sedežni red.....ja, dnevi so ena čista norija....mali pa raste...nezadržno...kot goba srka informacije, besede se množijo, dobivajo dodatne črke in vedno bolj izpiljeno obliko, ljudje dobivajo imena, na obrazku se riše iskrenost čisto pravih čustev, trma je dobila novo ime!
Ne mislite, da pomeni mrk na blogu, pavzo v razvoju...ne, daleč od tega...pomeni prezapozlenost, bliskovito hitrost, ki ji niti kot super mama ne bi bila kos... Kot čisto navadna mama pa lahko samo strmim, se čudim in upam, da bodo možgani čim več shranili za lepe spomine in nenazadnje za vas!
Ni komentarjev:
Objavite komentar