No, pa smo jo preživeli...še eno selitev...in sedaj seveda mislim, da ne bi preživela nobene več...pa najbrž bi.
Ampak ko samo pomislim na unih 366 škatel in še enkrat toliko vrečk, na tone čistil, beljenjenje, pogajanje o 30 let starem kavču in o tepeti v stilu Ludvika XIV...... se mi kar dvigne v želodcu, živci se napnejo, da bi nanje lahko igral Beethovnovo simfonijo in začnem se potiti (vam raje ne povem kje vse).Ampak dobro, da čas potisne želodec nazaj na njegovo mesto in simfonijo spremeni v kratko sonatino...in človek pozabi oz vsaj delno omili zadevo in čez pet let ali še prej spet polni škatle.
Je pa nekaj res...zelo lepo je bit nekje doma...in ko nas je lastnik prejšnjega stanovanja dobesedno metal čez prag, se nisem počutila niti najmanj udobno in res ne vem, kako lahko brezdomci tako živijo iz dneva v dan...najbrž se navadiš, ampak jaz se raje ne bi....in prav zanimivo je kako se z vsako škatlo, ki jo izprazniš in stvarem najdeš novo mesto, plete novo gnezdo in dom dobiva novo ime. Dejansko se ugnezdimo. Čeprav le začasno.
In hvala bogu za prijatelje, ja za Petro, Markota in njihovo malo sončico, ki so nam pomagali splesti gnezdo in nam bojo ves čas bivanja na tem naslovu pomagali peči krompir. In čisto vsakič, ko se spomnim na muke v porodnišnici, pomislim, da če me ne bi bilo v tistem trenutku tam, nikoli ne bi poznala te enkratne male družinice...resnično....karkoli damo za ljubezen, nam bo vsaj dvakratno povrnjeno nazaj!
Lepo je imeti spet svoj naslov! In povezavo do neta....
Ni komentarjev:
Objavite komentar