Ko so mi kolegi razlagali o tem, da se tisti trenutek, ko diplomiraš, ravna črta, ki te je vodila dotlej, razdeli na tisoč novih poti.....mi je šlo le nasmeh....mislila sem si, da to pa že ne more bit tako...želiš si diplomo in jo imaš in kaj naj bi se pol delilo in razmnoževalo.....ravna črta mora postat debeljša in ne tanjša, pot mora bit po diplomi gotovo vsaj asfaltirana, če že ni posuta s cvetjem....
Še ena zmota...in to velika...če sem pred dobrim tednom vedela, da me čaka izpit iz družinske medicine in vse moči usmerjala vanj, danes ne vem ničesar več....name se je sesul kup birokracije in gmota slabe vesti za vse trenutke, ko je bil moj mali sonček brez mame....saj vem, da mu ni bilo hudega, pa vseeno...Ne, na mojo novo pot ni nihče pogrnil tepiha, niti šampanjca ni noben odprl (no, sem ga pa sama)...pot pa dobiva vsak dan več odcepov, možnosti in z vsakim dnem sem bolj zgubljena...edina stvar, ki jo v tem trenutku vem je, da potrebujem počitnice....in si jih bom tudi vzela!
In ne morem vam povedat, kako me je razjezilo (čeprav sem se z mrtvo hladnim nasmeškom zahvalila in poslovila, je v meni cepetalo in zobje so mi od jeze kar odpadali), ko so 7 let mojega dela strnili v 2 stavka na A4 list...in to čisto navaden kos papirja....je*****, da bi bil vsaj paus, ki je 3 cente dražji! Saj vem, zdi se noro in banalno.....7 let je pa še vedno vredno več kot le kos papirja...niti stiska roke si nisem zaslužila v tem času! Svašta!
Kolega s faksa je podal zelo dobro primerjavo, ki sem jo še malo retuširala in res drži....če se je do sedaj dogajal šov, sedaj sledi realnost! Srečno!
Ni komentarjev:
Objavite komentar