Prvi rojstni dan

Ne morem verjet, kako hitro teče čas...zdi se mi, da sva z blogom včeraj razpravljala o naših pripravah na dopust...pa je minil še en dopust in vmes se nam je zgodilo še tisoč velikih in malih stvari....srečali smo se s kahlico, mali je postal že pravi tekač in razmišlja o ovirah, njegovemu očetu sem rekla čisto pravi "Ja!" in  iz dojenčka je zrasel čisto pravi možek, ki pridno debatira z mamo in svetom ....da, zgodilo se je veliko stvari, tudi mala mama je postala večja mama, ki ve kaj in zakaj brani, ki skrbno čuva in neguje svoj interes (tako mi je bilo všeč, ko je ta vikend čisto pravi Ljubljančan, vendar nič kaj vzvišen in nadvse kul fant, uporabil to besedno zvezo, res se mi dopade...besedna zveza in tudi on, da ne bo pomote....Nina, s tem ne mislim nič pohujšljivega, saj sem vendar rekla "Ja!").

In vse to se je zgodilo tako elegantno in neopazno...kar spolzelo je med prsti...kar naenkrat opaziš, da je malemu noga zrasla za tri številke in kot da vmesnih številk ni bilo, kar naenkrat opaziš, da je vse večje, da dobiva veljavo in uveljavlja tudi svoj prav...in veste kaj....prav je tako!

In enako tiho, je svoj prvi rojstni dan praznoval tudi naš blog. Blog, ki raste skupaj z mamo in njenim malim Začetkom....blog, ki je tukaj, ko je mama jezna, žalostna, vesela in razposajena; blog, ki srka mamine besede in jih nosi Svetu...blog, ki je v bistvu zelo podoben njenemu malemu Sončku!

.....in hvala vsem, ki rastete skupaj z nami!

Žiga žaga

Ura je okoli devetih zvečer. Ravno z nekom govorim po telefonu ali preko skypa debatiram s kolegom v Avstraliji, ko mali privleče svojo dekico in mi da tako jasno vedeti, da je ura za v posteljo....umila, previla, preoblekla, namazala in vse kar gre in ne gre zraven sem ga že prej, zato da bom lahko sedaj imela pet minut miru in bo moj sonček zašel do naslednjega jutra v družbi njegovega očeta.....
.....a, ne!....Sonček se blešči kot opoldne, no, razen v dekico opoldne ni zavit, in hoče mamo...na ves glas se dere: "Mama, mammmmaaa!" Leze k meni v naročje, nina na dekici pri mojih nogah....in kaj hočem?! Pustim posodo, se pokakam samo na pol, če sem pač mislila pet minut miru izkoristit za veliko potrebo, pustim kolega iz Avstralije sredi stavka...in grem...na naslednjo epizodo "naše četice".

In nato pojem....neumorno....enkrat, dvakrat, trikrat...ko poskušam zamenjati komad, mali škrat takoj opozori: "Žiga žaga!"...in spet pojem, dokler se mi ne zares zdi, da spi...in ko se poskušam izmuznit nazaj k mojemu kolegu iz Avstralije, za mano slišim glasen: "ŠE!"

Ni tako toplo, kot morje...vendar vseeno mokro!

Letos sem prvič toliko modernizirana, da lahko tudi na dopustu rečem par besed z blogom....saj vem, to je po eni strani tudi slabo, vendar ker midva nisva odvisnika, ampak zaveznika...je to ok!
Preden bom reševala svet, bi rada še vse, ki boste to prebirali, prav lepo in toplo pozdravila iz jezera Como, v paketu dobite še par slikic, kjer vam lahko pokažem, da nam res ni slabo...:)











No pa preidimo k temu kar me žuli....pred včerajšnjim sva z mojim predragim (zdaj) možem tesno objeta gledala Trumanov Show...ja, človek, kar težko verjame, da kos papirja prebudi v tebi včasih že kar pozabljeno romantiko...vendar tako je, resnično!...no, ta film je resnično vreden ogleda, pa čeprav niste tesno objeti...važno je, da imate široko odprte oči in nabrita ušesa!

Prav zanimivo je, ko zgodbo s filmskega platna moji možgani preslikajo v realno življenje....in v trenutku ti je jasno, da to ni samo zgodbica, da ni ideja Veliki Brat, ampak vsakdan, ko se ljudje prepričujemo, ko smo plačani tako in drugače, da nekoga prepričujemo, ga zavračamo in zanikamo, kljub temu, da vemo, da ima prav...poleg tega pa smo mrtvo hladno sposobni narediti še reklamo za pivo, čips ali celo zase....do skrajnosti preračunljivo...

In potem je tukaj glavni junak, ki mu čisto vsi lažejo, medtem ko ga gledajo v oči, ki mu pred nosom delajo reklamo za arašide...ampak kljub vsemu se odloči za svojo pot...koliko med nami je toliko pogumnih, da krenemo proti vetru in proti vsemu, kar dejansko poznamo? Zelo malo! Kolikim od teh, ki se odločijo, da bodo pluli proti orkanskemu vetru, dejansko uspe? Peščici! Vendar tisti....tisti so resnični zmagovalci!



In če bi danes vprašali zmagovalce, če se je splačalo...kaj mislite, kaj bi odgovorili???