Ura je okoli devetih zvečer. Ravno z nekom govorim po telefonu ali preko skypa debatiram s kolegom v Avstraliji, ko mali privleče svojo dekico in mi da tako jasno vedeti, da je ura za v posteljo....umila, previla, preoblekla, namazala in vse kar gre in ne gre zraven sem ga že prej, zato da bom lahko sedaj imela pet minut miru in bo moj sonček zašel do naslednjega jutra v družbi njegovega očeta.....
.....a, ne!....Sonček se blešči kot opoldne, no, razen v dekico opoldne ni zavit, in hoče mamo...na ves glas se dere: "Mama, mammmmaaa!" Leze k meni v naročje, nina na dekici pri mojih nogah....in kaj hočem?! Pustim posodo, se pokakam samo na pol, če sem pač mislila pet minut miru izkoristit za veliko potrebo, pustim kolega iz Avstralije sredi stavka...in grem...na naslednjo epizodo "naše četice".
In nato pojem....neumorno....enkrat, dvakrat, trikrat...ko poskušam zamenjati komad, mali škrat takoj opozori: "Žiga žaga!"...in spet pojem, dokler se mi ne zares zdi, da spi...in ko se poskušam izmuznit nazaj k mojemu kolegu iz Avstralije, za mano slišim glasen: "ŠE!"
Ni komentarjev:
Objavite komentar