Ni tako toplo, kot morje...vendar vseeno mokro!

Letos sem prvič toliko modernizirana, da lahko tudi na dopustu rečem par besed z blogom....saj vem, to je po eni strani tudi slabo, vendar ker midva nisva odvisnika, ampak zaveznika...je to ok!
Preden bom reševala svet, bi rada še vse, ki boste to prebirali, prav lepo in toplo pozdravila iz jezera Como, v paketu dobite še par slikic, kjer vam lahko pokažem, da nam res ni slabo...:)











No pa preidimo k temu kar me žuli....pred včerajšnjim sva z mojim predragim (zdaj) možem tesno objeta gledala Trumanov Show...ja, človek, kar težko verjame, da kos papirja prebudi v tebi včasih že kar pozabljeno romantiko...vendar tako je, resnično!...no, ta film je resnično vreden ogleda, pa čeprav niste tesno objeti...važno je, da imate široko odprte oči in nabrita ušesa!

Prav zanimivo je, ko zgodbo s filmskega platna moji možgani preslikajo v realno življenje....in v trenutku ti je jasno, da to ni samo zgodbica, da ni ideja Veliki Brat, ampak vsakdan, ko se ljudje prepričujemo, ko smo plačani tako in drugače, da nekoga prepričujemo, ga zavračamo in zanikamo, kljub temu, da vemo, da ima prav...poleg tega pa smo mrtvo hladno sposobni narediti še reklamo za pivo, čips ali celo zase....do skrajnosti preračunljivo...

In potem je tukaj glavni junak, ki mu čisto vsi lažejo, medtem ko ga gledajo v oči, ki mu pred nosom delajo reklamo za arašide...ampak kljub vsemu se odloči za svojo pot...koliko med nami je toliko pogumnih, da krenemo proti vetru in proti vsemu, kar dejansko poznamo? Zelo malo! Kolikim od teh, ki se odločijo, da bodo pluli proti orkanskemu vetru, dejansko uspe? Peščici! Vendar tisti....tisti so resnični zmagovalci!



In če bi danes vprašali zmagovalce, če se je splačalo...kaj mislite, kaj bi odgovorili???