Miti iz priročnika o vzgoji otrok

Danes sva  s prijateljico razpravljali, medtem ko sva že n-tič pobirali s tal puzzle, ki jih je njen radoživi dvoletnik vztrajno pometal z mize na tla, ali naj kupijo priročnik o vzgoji...in ona meni resno."Midva sva to resno razmišljala!"...hm...jaz pa nazaj:"Eno je priročnik in drugo realnost!" In smeh...

No in v tem trenutku se mi je utrnila ideja...doma imam namreč dva priročnika, ki sem ju dobila za darilo ob rojstvu našega škrata...enega še odprla nisem, priznam...za drugega pa lahko rečem, da sem čisto vsakič, ko sem šla vanj iskat potrebno informacijo naletela na situacijo:"Hmm...mislijo resno?!" Priročniki pač ne predvidevajo niti plana B, pri vzgoji oz tukaj bolj govorimo o "urgentnih" ukrepih pri vzgoji pa moraš imeti včasih celo plan Ž.


No pa si poglejmo nekaj mitov (kot v ženskih revijah v stilu 56 mitov o zdravi prehrani) iz knjige Otrok od rojstva do šole(Avtorica je Penelope Leach, če koga zanima), ki jo ravnokar držim v rokah.

MIT: "Ali ste v stiku s svetovalko za dojenje?.....matere iz poporodnih skupin za pomoč so najbolj neposredna in vedno dostopna pomoč."
Resnica: O čem je tu govora?! Živim v paralelnem svetu ali v napačni državi?! Pri nas se moraš h ginekologu naročit 6 mesecev prej (Obalna regija) in najbrž te do obiska že mine, da bi dojil, če so se pri tem pojavile težave. In tudi če vzamem v zakup, da je knjiga prevod...se vem ne zdi, da bi morala vseeno bit prilagojena razmeram v državi?!

MIT: Ali še ena o dojenju oz o tem kako pomagati dojenčku povečati ponudbo mleka..."Najlažje je, če ostale obvestite, da imate težave z dojenjem, in se z dojenčkom za 36 ur umaknete v posteljo."
Resnica: Halo?! Koga naj obvestimo? Upam, da  mislijo družino, ker si drugače predstavljate jumbo plakat čez pol bajte: "Fali mi dojenje!" Mislite, da bi vam bilo res lažje?!  In nenazadnje; kaj si res večina mladih mamic lahko privošči 36 ur ležanja in strežbo? Pa morebitni starejši otroci? In tudi če si to lahko privoščiš, te po 36 urah lahko peljejo edino v Idrijo. Ta nasvet sem šla dejansko gledat in ko sem ugotovila, da bi morala 36 ur ležat sama, brez hrane, v mrazu in med kakicami od psa....sem si premislila.

MIT: "V pripravo hrane za otroka ne vlagajte preveč truda." V smislu, da bomo potem užaljeni če otrok ne bo pojedel in bo naš trud zmetal na tla ali čez hrbet psu.

 Resnica: Kakovostna hrana za otroka je vsaj po mojem mnenju zelo pomembna in ne vem, če je primerno, da mali je hrano, ki stoji pet dni v hladilniku, samo zato, da lahko to samo segrejem in potem nisem užaljena, če vržem vse skupaj v kanto. Kdo je tukaj odrasel?!Kaj bo zdaj mama kuhala mulo, zato ker je malček zlil njeno juho, ali kaj?! Potem bo po tej logiki čez nekaj časa jedel samo še sendviče: Priprava je hitra, stroškov malo in otroci jih imajo po večini vsi radi!

MIT: O čiščenju zob."Prizadevajte si očistiti vse ostanke hrane med zobmi" in nato še pol strani navodil in o pomembnosti manipulacije.
Resnica: Vse lepo in prav....vsi se strinjamo in kimamo ampak zadeva je misija nemogoče! Mi smo vsi veseli, če nam uspe dvakrat na dan umiti zobe zgoraj in spodaj brez prerekanja in vpitja, da bi pa v vse medzobne prostore segali z zobno nitki in lovili ven corn fleks...ne vem, no, to nam res ne uspe...če komu rata, kapa dol!

In še mnogo je tega...pa bom raje kar nehala, da ne bo preveč za vaše utrujene oči. Res je tudi, da je marsikateri nasvet koristen, vendar vse koristne nasvete prinese tudi čas in predvsem izkušnje vseh mamic in očetov, s katerimi smo v stiku. Tako da ničesar ne zamudite, če vaša knjižna polica ne premore priročnika o vzgoji.

Eno je realnost z radoživim malčkom, ki raste, srka informacije kot goba, nas preseneča, veseli in tudi jezi; drugo oa je priročnik, ki ždi na knjižni polici in pod prahom skuša kljubovati času, vendar mu to nekako ne uspe, kajti mali nadobudnež je vedno korak pred njim!

Poroka

 Skoraj štiri mesece je že odkar sva si z mojim predragim vrisala obročke okoli prstancev in o tem tu sploh še ni tekla beseda...no, bo pa sedaj, ko so spomini dobili okvir in najin dan preteklik. Črnilo se je na matičnem posušilo in brazgotina na prstancu že dolgo ne boli več...

Najin poročni dan je bil dan brez oblačka, ampak 40 stopinjami Celzija koncem junija letos...bil je čisto po mojem okusu, kot naročen, vreme je bilo na moji strani, malo manj pa na strani novopečenega moža, ki se mu je tudi rezervna srajca prepočasi sušila...kravata ima še vedno etiketo...in jo bo najbrž tudi imela...do naslednje poroke (upam, da ne njegove). To je bil dan, ki je mene iz poročnega skeptika spremenil v nekoga, ki so mu poroke všeč, če so srca in ljudje na pravih mestih. Kar se tiče poroke same sem naštudirala čisto dovolj, da sem vedela, kaj lahko dobim, za koliko denarja in s koliko mukami...in ja, vedela sem, kaj si želiva in se dosledno držala tega, pa če so bili zato dolgi nosovi od tukaj do Maribora....najin dan je bil najin dan! Le en dan. Če nekomu to ni všeč oziroma mu ne paše, naj odkoraka stran..svet je velik in porok še veliko drugih! (z manj svojeglavimi nevestami!)

In kaj sem se naučila? To, da danes lahko rečem, da poroka ni metanje denarja skozi okno. Ja, res je, da te najbrž že sama beseda POROKA stane in bo verjetno zato tudi to najdražji post na blogu (Če štejem jurja za fotke, je to čista resnica.), ker te pač nadobudni prodajalci poročnih sanj skušajo olupiti, sleči in sezuti že ko gledaš skozi okno! Vendar, če malo premisliš, s pametnimi odločitvami, pridnimi rokami in ustrežljivimi sorodniki in prijatelji, se marsikaj da in cene ne letijo v nebo in večeri ob izdelavi naprsnih šopkov so lahko krasni, le kuhanega vina ne smete popiti preveč! Ne glede na trgovino, ki se plete okoli poroke in vsem kar je blizu in daleč okoli nje, pa mi ni žal niti evra, ki sva ga vložila v ta dan! Kajti trenutkov, kot so stiski rok, solze v očeh mame in ponos očeta, občutek, kot da letiš nad tlemi in si izven časa sredi Pirana s šopkom v roki in rižem v laseh (ne, ničesar nisem snifala!), mali popackan s torto, letanje po hotelu, ko v poročni obleki iščeš prijateljico, ki previja otroka, packa borovničevca na obleki.....to so trenutki, ki jim zmanjka besed in dišijo le še čustva, veje energija ljubezni, čiste pristne ljubezni, ki je tisti dan zares samo tvoja...in tega ne kupi nobena kartica...tudi Mastercard ne!

In kako je danes? Danes ni čisto nič drugače, kot je bilo prej....ne, niti nisem računala na to, da bo...kuhalnice so še vedno v drugem predalu od zgoraj navzdol, pralni stroj se trudi s centrifugo za paradano in mož občasno smrči ponoči....ne, če menite, da bo potem drugače...potem je res mogoče škoda denarja....toda sam Dan, energija, ki veje iz fotografij in predvsem omamni spomini.....to OSTANE ZA VEDNO! Pa karkoli naj se zgodi....to bodo cenili in slutili tudi naši otroci! In zato se splača!

Protokol

V elementu

Med tem časom, ko je bil naš svet odklopljen od preostale ponorele večine sveta, se je zgodilo marsikaj....ideje so padale, a se mi žal ni dalo noret s svinčnikom in kosom papirja kot v starih časih....vedno sem mislila, da bom ostala tista stara šola, ki težko stipka svoje misli in ima raje oguljen listek, malo črnila in par pack...no, ampak življenje gre naprej in tehnologija ga prehiteva in v tem ni nostalgije niti malo.... ko škatla postane stara jo vržemo v prvi kontejner in jo nadomesti nova, na pisalnih mizah ni več pack, ampak samo še kabli...žal...


No, v tem času, torej času od zadnjega posta, se je zgodila tudi podelitev diplome....diplomirala sem sicer že kake tri mesece nazaj in že špilam zdravnico, ampak tisto pravo rdečo, mastno mapo, kjer letnico tvojega rojstva in diplomiranja napišejo z besedo, sem dobila v roke šele 5.10.Ja, in ta podelitev je tak, res hud, ampak obenem tudi gol, protokol. Stali smo v vrsti, se posedli, poslušali, ponavljali prisego, spet poslušali, si čestitali, videli dekana od blizu, v vrsti odšli iz dvorane, bili 5 minut na zakuski v stilu 3 buteljke za 100 ljudi in končno, prav nič doktorsko, ampak nadvse lepo in zabavno, odšli s prijatelji na pico....in  moja skupina je bila druga v vrsti za podelitev, pred nami je še trideset podobnih meni prvič videlo dekana na manj kot 15 metrov razdalje...in se celo slikalo z njim....no, zanj je to verjetno zgolj služba, dvakrat ponovi isti govor, se trideset krat nasmehne in poda roko ter gre jest v Bachusa (ali pa nekam drugam v bližino univerze).

To je to!

Zgoraj je zgolj opis protokola, ki je sicer za diplomanta ok, vendar nekih hudih razsežnosti res nima...ampak, naš mali škrat ne bi bil prave sorte, če ne bi zadeve malo začinil....in suhoparno podelitev spremenil v Svitov in dekanov dualog! (Ne vem če sem se prav izrazila, ker pod besedo dialog si predstavljam pogovor, tukaj pa je šlo bolj za dva govora, ki nista imela veze en z drugim.) Že ko smo prihajali v dvorano sem slišala navdušeni: "Mama!"...nato par minut tišine in potem: "Lučka! Glej lučko!....Mama?1Kje si?....Teta poje!" in to na glas, da ne momente nisi vedel, kdo govori v mikrofon...on ali dekan!Obrnem se proti bandi (poleg našega je bil še prijateljičin škrat v igri) in vidim oba, kako odpirata vratca od inštalacije (predvidevam) in se strokovno pripravljata, da izklopita elektriko!...
In potem se je slišalo topotanje, ko sta tekala po deskah shojenih od tisočih utrujenih nog sorodnikov in staršev, slišal se je smeh, leteli so baloni (slučajno so tik pred podelitvijo pred univerzo delili balone ob tednu otroka).....šov se je preselil k zadnjim vratom!....mogoče res ni bil po protokolu, ampak bil je pa prisrčen, zabaven in spontan! Čisto naš!