Protokol

V elementu

Med tem časom, ko je bil naš svet odklopljen od preostale ponorele večine sveta, se je zgodilo marsikaj....ideje so padale, a se mi žal ni dalo noret s svinčnikom in kosom papirja kot v starih časih....vedno sem mislila, da bom ostala tista stara šola, ki težko stipka svoje misli in ima raje oguljen listek, malo črnila in par pack...no, ampak življenje gre naprej in tehnologija ga prehiteva in v tem ni nostalgije niti malo.... ko škatla postane stara jo vržemo v prvi kontejner in jo nadomesti nova, na pisalnih mizah ni več pack, ampak samo še kabli...žal...


No, v tem času, torej času od zadnjega posta, se je zgodila tudi podelitev diplome....diplomirala sem sicer že kake tri mesece nazaj in že špilam zdravnico, ampak tisto pravo rdečo, mastno mapo, kjer letnico tvojega rojstva in diplomiranja napišejo z besedo, sem dobila v roke šele 5.10.Ja, in ta podelitev je tak, res hud, ampak obenem tudi gol, protokol. Stali smo v vrsti, se posedli, poslušali, ponavljali prisego, spet poslušali, si čestitali, videli dekana od blizu, v vrsti odšli iz dvorane, bili 5 minut na zakuski v stilu 3 buteljke za 100 ljudi in končno, prav nič doktorsko, ampak nadvse lepo in zabavno, odšli s prijatelji na pico....in  moja skupina je bila druga v vrsti za podelitev, pred nami je še trideset podobnih meni prvič videlo dekana na manj kot 15 metrov razdalje...in se celo slikalo z njim....no, zanj je to verjetno zgolj služba, dvakrat ponovi isti govor, se trideset krat nasmehne in poda roko ter gre jest v Bachusa (ali pa nekam drugam v bližino univerze).

To je to!

Zgoraj je zgolj opis protokola, ki je sicer za diplomanta ok, vendar nekih hudih razsežnosti res nima...ampak, naš mali škrat ne bi bil prave sorte, če ne bi zadeve malo začinil....in suhoparno podelitev spremenil v Svitov in dekanov dualog! (Ne vem če sem se prav izrazila, ker pod besedo dialog si predstavljam pogovor, tukaj pa je šlo bolj za dva govora, ki nista imela veze en z drugim.) Že ko smo prihajali v dvorano sem slišala navdušeni: "Mama!"...nato par minut tišine in potem: "Lučka! Glej lučko!....Mama?1Kje si?....Teta poje!" in to na glas, da ne momente nisi vedel, kdo govori v mikrofon...on ali dekan!Obrnem se proti bandi (poleg našega je bil še prijateljičin škrat v igri) in vidim oba, kako odpirata vratca od inštalacije (predvidevam) in se strokovno pripravljata, da izklopita elektriko!...
In potem se je slišalo topotanje, ko sta tekala po deskah shojenih od tisočih utrujenih nog sorodnikov in staršev, slišal se je smeh, leteli so baloni (slučajno so tik pred podelitvijo pred univerzo delili balone ob tednu otroka).....šov se je preselil k zadnjim vratom!....mogoče res ni bil po protokolu, ampak bil je pa prisrčen, zabaven in spontan! Čisto naš!