.....drobna kapica pokuka čez vrata, nasmeh in: "Dober dan, mama! Sem prišu!" S pravimi japonsko-koroškimi poudarki. In ni prehlada, vročine, RTV-ja ali limone, ki bi v tem trenutku lahko preprečila nasmeh!
Nato me pride pozdravit še iz enega centimetra,snamem mu kapico in slečem bundo,čevljev ne dovoli sezut (Očitno so nujno potrebni za hojo po stanovanju.), mimogrede poslini pol postelje in mene, mi pove, da je tata šel, ko ga vprašam kam, ne ve točno....in nato izgine...čez par minutk se prikaže spet s plastično trobento in lončkom, v katerem ponavadi segrejem kosilo ali večerjo zanj. Postavi se predme in reče: "Mamica bubana je!" In jaz: "Ja in zato ne more igrat na trobento...in tudi pet ne more, ker jo boli grlo!" On pa: "Zmiksal bom!Banano in pomarančo in še ...hruško! Ja, hruško.....zmiksal bom mamici, zmmmmmmmmmmmm!" In potisne trobento v lonček, stiska na gumbe in oponaša palični mešalnik...nato pa mi ponudi lonček in reče: "Na mama, da zdrava boš!" Vzela sem lonček in zvrnila pripravek, na posledice še čakam...Kakšne dve uri kasneje, ko sem tiščala glavo v skledo in sebe in skledo pokrila z brisačo ter inhalirala nek nemški strup (Sicer na flaši piše, da so kapljice za pripravo raztopine za inhaliranje, vendar če sklepam, po tem, kako je vse peklo, celo ušesa, potem gre ziher za kaj strupenega). Še na en način sem poskušala rešiti moj trmasti nos, ki se že kakih 14 dni ne javlja v službo in je raje zamašen. In medtem, ko sem izvajala te čire čare, slišim malega kako prihaja bliže...in nato: "Kaj dela mama?" Premor. Nato pa je sam sebi odgovoril: "Mama voha....brisačo! Tata, mama voha brisačo!" Joj, je ratala čudna ta mama...le kdo bi razumel, zakaj voha brisačo?!
In naj še kdo reče, da ni zanimivo, čisto vsak dan, pa čeprav je mama bolna!
Ni komentarjev:
Objavite komentar