Kaj naj rečem?! So obdobja in so Obdobja. Trenutno smo mi v Obdobju, ko je mali nadvse simpatičen, sladek, ko se kar cedita med in mleko iz njega....a ne doma! Ko smo kje na obisku, v trgovini, na sprehodu pridno maha vsem tetam, šarmira s trepalnicami, natakaricam se solzijo oči od vse sladkosti in simpatičnosti...A doma? Doma kot pobesnela z mojim predragim iščeva baterije, ki jih je mali snel iz daljinca in moliva boga, da jih ni požrl....tekava z njim kot nora, ko odpre vrata v kopalnico in skušava preprečit pitje vode iz školjke...ko misliva, da tri minute tišine pomenijo, da se je zaigral s kockami, ugotoviva, da imava v sobi novo večbarvno fresko, ki sega preko stene čez parket na posteljo...skrivava vse vžigalnike in na koncu ugotoviva, da se je mali že naučil prižgat plin z iskro in ko priletim in potegnem rokice stran s štedilnika, me pogleda z najbolj nedolžnimi učkami tega sveta in reče: "Mamica, peče!"....ali pa, ko visi z mize (nanjo je seveda sam zlezel) in reče:"Mamica padel bom!"....Ja, ob takih trenutkih kri vre in se uparja skozi ušesa!
A v soboto...v nakupovalnem centru mi je zaledenela kri (sprememba agregatnega stanja se je zgodila v sekundi)! Jaz sem šla še po zadnjih nakupih, moja dva pa na Božička, ki je bil ravno takrat na obisku v centru. In ko sem se vrnila in ju med preštevilčnimi otroki in starši našla....pozdravila oba...pogledam...malega nikjer....petdeset otrok in njihovih glavic je bezljalo, a prave ni bilo nikjer...in sva iskala...in smo iskali, pomagali so nam namreč še drugi starši....in hkrati sem preklinjala sekundo nepozornosti!....in ko ga je Mašina mamica našla, je bil sklonjen v avtomobilčku ( saj veste, avtomobilčki na žetone ali požiralci denarja staršev v nakupovalnih centrih) in ko sem šla do njega, ga stisnila v objem, je dvignil svojo glavico in rekel: " Mamica, ne vžge!" In pol jezi se, če se lahko....
Ni komentarjev:
Objavite komentar