Slovenščina, da te kap

Nikoli se nisem imela za slovenistko ali poznavalko slovenskega jezika in tudi moja pogovorna slovenščina ni zasneženo belo polje, na njem je kup sledi narečnih izrazov in blatne packe tujih, privzetih, skovanih izrazov, ko pišem manjka kaka vejica in je tudi včasih kaka preveč, včasih uporabljam izraze, ki SSKJ-ja niso niti povohali, kaj šele, da bi ga vzeli za svojega....jp, vse to je moja slovenščina...ampak vedno, od prvih besed naprej, sem bila pa njena ljubiteljica in zagovornica njene uporabe, čeprav z briškim G-jem.

In ne bom pozabila, kako sem debelo pogledala in si mislila svoje, ko sem bila kakih slabih pet let nazaj pri bratu na kosilu. Takrat je imela nečakinja dobri dve leti, danes jih šteje že skorajšnjih velikih sedem (še en dokaz, kako hitro teče čas). In ona med kosilom: "Mama, ne bom papala MESOJA!" In jaz, s tihimi mislimi  primernimi mojim svežim dvajsetim letom :"Mesa, Vesna, MESA!" In njena mama: "Ah, Anja, misliš, da smo ji enkrat povedali, pa nič ne pomaga...ona na mara mesoja in pika!"

In človek bi mislil, da bo pri njegovem otroku čisto drugače...kje pa....celo ne moreš verjet, kako podobne finte imajo čisto vsi....in čeprav se trudim in popravljam našega škrata, čisto vsakič, ko mi prinese knjigico veselo reče: "Mama, PREBRAJ! Od začetka!". Gotovo ga popravim petkrat na dan in prav tolikokrat ali enkrat več pove po svoje.

Ali pa danes na sprehodu v okolici Socerba, ko smo se kopali v sončnih žarkih nad kraškim robom. Moj predragi je malemu dal znak, za premik....On pa glasno: "Ne, bomo še STOJILI!"

Saj bi se včasih jezil, na ljubo slovenščine in vseh vejic, pa nima smisla....pri sedmih nečakinja ne je več "mesoja", vztrajno pa uporablja besede "ful"," kul", "itak".....packe in gazi po belem polju slovenščine torej ne poganjajo korenin pri dveletnih malčkih, ampak nastanejo kasneje, ko skušajo biti mali škrati čimbolj podobni nam odraslim!