......najini mali žabici pa je to španska vas in ga najina odločitev ne zanima, pa tudi nobenega stresa mu pravzaprav ne povzroča....on s školjko ali kahlico nima nobenega spora, le skrajno dolgčas mu postane med sedenjem, ko je že tisočkrat pozabil, zakaj sploh na tem neudobnem stolu sedi.....zgodba gre nekako takole...."Bom lulau!" "Greš na školjko?" V odgovor pa kratek in jedrnat:"Ja!" Se slečemo, pripravimo, ga seznanimo z WC-jem in školjko in nato sedimo in sedimo...pojemo pesmice....beremo pravljice...jaz na tleh ob školjki z Muco copatarico v roki on pa sedeč na njej (Udobnost obeh položajev si lahko predstavljate!)....in potem se začne: "Mama, buba koleno!In tudi drugo!" In jaz:"Ja, seveda, da te buba, meni bi po tolikem času na školjki že odpadlo. Kaj ne boš lulal?" In mali kratko in jedrnato: "Ne!"In taka ali zelo podobna je zgodba vsakič, ko se opravimo na izlet v toaletne prostore z namenom, da bi mali škrat kaj pridelal za našo greznico. V bistvu je postal WC kraj druženja, prepevanja v duetu, branja knjig... postal je "Hram kulture" našega stanovanja....in vedno bolj se mi zdi, da gre mali sedet na wc školjko samo zaradi tega, ker je tam zabavno in ves čas oba z mojim dragim posvečava izključno njemu in njegovi potrebi...no, dokler mu ne postane dolgčas zaradi položaja, barve ploščic ali pa ga morda motijo mravljinci v nogah...Bog si ga vedi!
In čeprav je morda najino početje brezsmiselno, je pa zabavno....ampak kakorkoli, za kulturo ni nikoli škoda časa!
