Vsakič znova te rada srečam, rada imam tvojih pet minut samo zame in obožujem tvoj iskriv pogled....ti pa mi čisto vsakič pokažeš, da ti je v moji družbi nelagodno (posebno, če si trezne glave) ter želiš, da pokažem tisto šibko plat, ki sem jo pustila za seboj še v srednješolskih klopeh...STOP!
....in vedno znova vem, da bom zaman čakala tvoj klic, tudi za rojstni dan....imaš pač pomembnejše stvari, pomembnejše od naju in najinega prijateljstva.Mnogo let je že odkar si odšel, no, pravzaprav nisi nikamor odšel, le rekel si, da....nima smisla...in obrisala sem solze ter odkorakala stran, naredila tvojo potezo...STOP!...vedno igram za oba....STOP!
....toda bila sem v bližini, s kotičkom očesa pazila nate, dragi prijatelj, nevidna roka te je trdno tiščala in vlekla nazaj, ko si bil čisto na robu, čeprav tega ne veš.
Na mojem mobitelu se je s časom vedno redkeje izpisala tvoja številka...so pač pomembnejše stvari...a zame ni pomembnejše stvari od prijatelja, bisera preteklosti in zaveznika, ki ga občudujem kot lastnega brata ter ljubkujem kot lastnega otroka (Danes točno vem, kaj oboje pomeni, ker sem sestra in mama.).
...že zdavnaj sem ti dovolila, da greš po svoji poti, drugačni od moje, te spustila, odpihnila kot regratovo lučko proti soncu...Čeprav si me pustil samo in zmedeno na križišču življenja, sem se znašla, brez, da bi čutila trohico sovraštva ali maščevalnosti do tebe....ostala je samo še čista..... STOP!....ti bi že zdavnaj lahko odšel....Zakaj torej še vedno cepetaš tam, kjer sem te nekoč pustila? Zakaj me ne izpustiš? So spet v igri pomembnejše stvari?
Poišči me, ko boš čutil, da je pravi čas za to...poišči me, ko se ne boš več bal deliti z mano poletne noči in litra vina....kajti le takrat, ko te bo zapustil strah, se me boš nehal oklepati in boš resnično svoboden...tako, kot si vedno želel in zaradi česar si v resnici odšel! In s tem takrat podaril svobodo meni....vsaka poteza ima pač stranske učinke. STOP!
Ni komentarjev:
Objavite komentar