Imam psa. In to ne le enega. Čisto dovolj psov v življenju, da vem, da je najbolje vzgajati mladega psa...čim mlajšega. Vse kar zamudimo, zelo težko nadoknadimo. Čeprav je včasih težko videti korist in efekt našega vztrajnega in bedastega ponavljanja, izgubljanja živcev in tekanja po gozdu za razposajenim mladičkom, imamo za nagrado ob uspešnem delu čez dve ali tri leta ob sebi psa z veliko začetnico.
Vendar z vzgojo tudi ne smemo pričeti prezgodaj. Lekcije si morajo slediti druga za drugo, sicer je naš trud zaman. Kaj nam pomaga, če lahko naš pes sledi možu od doma do kantine in igra tam njegovo "slabo vest", če se nam pa vsako noč polula na preprogo v stanovanju?! Kaj nam pomaga, če pes obvlada za cel Dunajski valček obratov, a laja od trenutka, ko obrnemo ključ ob odhodu iz stanovanja, in mu moramo potem, ko se vrnemo domov, kuhati žajbljev čaj. Kaj nam pomaga, če dobi največji tartuf v Istri in ga ob tem poje?! Ne, vse skupaj ne zaleže čisto nič, če ne gradimo znanja iz njegovih temeljev, od začetka do neskončnosti...da, neskončno je naših možnosti in potenciala....
Da, imam dva psa in imam tudi otroka. Enega. Dovolj, da vidim vzporednice. Neskončno možnosti in potenciala. Če gremo od začetka in po vrsti. "Đabe" francoščina preden obvlada slovenščino, doktorat preden si skuha kosilo, avto preden naredi vozniški izpit in cigareta preden si zna zlikati srajco....Ne, ni vloga njegove bodoče žene, da ga nauči pobrisati prah in mizo niti da mu razlaga, da gate ne skačejo same v pralni stroj....za take, življenjsko pomembne lekcije, smo tukaj mame! Pa vemo to?
sreda, 30. oktober 2013
ponedeljek, 14. oktober 2013
Dve roki
Najprej čestitam prijatelju in njegovi izbranki, ki sta pred nekaj urami postala čisto prava starša. Mala dojenčica je zadihala ljubljanski zrak in se podala življenju naproti. Želim ji vse dobro!
Danes sem po službi kuhala kosilo, vmes sproti pomivala posodo, malemu po programih iskala risanko in barvala z voščenkami. Ko sem z rokami mastnimi od sveže kuhane juhe skoraj do komolcev, hitela, da bosta s kostmi v gobčkih srečni tudi naši psički, se je mali kar naenkrat spomnil, da je lačen. In da stvar vsak slučaj ne bi bila preprosta, je zlezel v stolček za hranjenje, nato pa ugotovil, da to kar ga čaka na krožniku, ni po njegovem okusu in glasno zahteval zamenjavo. Zamenjavo hrane, stola, postal je žejen, tiščalo ga je lulat...vse v eni sekundi....in jaz: "Počakaj, imam samo dve roki!"
Še zdaj se živo spomnim, kako sem sovražila ta mamin stavek. V trenutku, ko sem do konca izgovorila, se je zavrtel čas nazaj......in ob bobnič so udarile besede: "Kaj ne vidiš, da imam dve roki?" Ja, kako ne bi videla, če mi jih je pa tiščala tik pred oči in mahala z njimi, kot da nima pomembnejšega dela.....in nikoli nisem čisto razumela pomena tega stavka....kaj mi hoče povedati s temi rokami?! Vem, da ima dve in vem, da moram počakati, ampak zahtevati mi pa nihče ne more prepovedati....
Koliko smo jim pravzaprav podobni?! Svojim staršem, namreč....Stvari za katere se še sedaj spomnim, da sem jih sovražila pri svoji mami, počnem včasih čisto isto kot ona....in vsakič, ko oslinim prst in obrišem malega pod nosom, se kar malo zasovražim!
Danes sem po službi kuhala kosilo, vmes sproti pomivala posodo, malemu po programih iskala risanko in barvala z voščenkami. Ko sem z rokami mastnimi od sveže kuhane juhe skoraj do komolcev, hitela, da bosta s kostmi v gobčkih srečni tudi naši psički, se je mali kar naenkrat spomnil, da je lačen. In da stvar vsak slučaj ne bi bila preprosta, je zlezel v stolček za hranjenje, nato pa ugotovil, da to kar ga čaka na krožniku, ni po njegovem okusu in glasno zahteval zamenjavo. Zamenjavo hrane, stola, postal je žejen, tiščalo ga je lulat...vse v eni sekundi....in jaz: "Počakaj, imam samo dve roki!"
Še zdaj se živo spomnim, kako sem sovražila ta mamin stavek. V trenutku, ko sem do konca izgovorila, se je zavrtel čas nazaj......in ob bobnič so udarile besede: "Kaj ne vidiš, da imam dve roki?" Ja, kako ne bi videla, če mi jih je pa tiščala tik pred oči in mahala z njimi, kot da nima pomembnejšega dela.....in nikoli nisem čisto razumela pomena tega stavka....kaj mi hoče povedati s temi rokami?! Vem, da ima dve in vem, da moram počakati, ampak zahtevati mi pa nihče ne more prepovedati....
Koliko smo jim pravzaprav podobni?! Svojim staršem, namreč....Stvari za katere se še sedaj spomnim, da sem jih sovražila pri svoji mami, počnem včasih čisto isto kot ona....in vsakič, ko oslinim prst in obrišem malega pod nosom, se kar malo zasovražim!
ponedeljek, 7. oktober 2013
Velike sanje malega moža
Včeraj, tik zatem, ko se je naš mali mož prebudil v turobno deževno nedeljo, si je pomencal oči, pogledal proti mizi in zajtrku naproti, so mala usteca izjavila: " Sem "zapalu" vrtec!"
In midva z mojim sva samo debelo pogledala...on pa nama je detajlno razložil, da je uporabil vžigalnik, kdo vse mu je pomagal, kako so bežali in na koncu zaključil: "Čisto vse igračke so zgorele...."...in ko sva ga vprašala, kdaj je to naredil, je suvereno odgovoril, da danes ponoči....
Da, to da dojenčki sanjajo že pred rojstvom, sem prebrala že čas nazaj...otroci naj bi sanjali celo veliko več od odraslih...sicer pojma nimam kako to raziskujejo, ampak čisto verjamem, čeprav si nočem ravno predstavljat, kaj otroček v trebuhu sploh sanja....slike niso ravno zanimive....ampak kakorkoli, da malček v sanjah zažiga vrtec in se igra Stalona, me je pa tudi presenetilo.....
Sem pa pred časom prebrala, da naj bi bile po najnovejši teoriji sanje del učnega procesa, ki se odvija v naših možganih. Hmmmm, zanimiva je bila takle učna ura z zažigom vrtca....če problema na moreš rešiti drugače, ga preprosto spremeniš v dim in pepel!
In midva z mojim sva samo debelo pogledala...on pa nama je detajlno razložil, da je uporabil vžigalnik, kdo vse mu je pomagal, kako so bežali in na koncu zaključil: "Čisto vse igračke so zgorele...."...in ko sva ga vprašala, kdaj je to naredil, je suvereno odgovoril, da danes ponoči....
Da, to da dojenčki sanjajo že pred rojstvom, sem prebrala že čas nazaj...otroci naj bi sanjali celo veliko več od odraslih...sicer pojma nimam kako to raziskujejo, ampak čisto verjamem, čeprav si nočem ravno predstavljat, kaj otroček v trebuhu sploh sanja....slike niso ravno zanimive....ampak kakorkoli, da malček v sanjah zažiga vrtec in se igra Stalona, me je pa tudi presenetilo.....
Sem pa pred časom prebrala, da naj bi bile po najnovejši teoriji sanje del učnega procesa, ki se odvija v naših možganih. Hmmmm, zanimiva je bila takle učna ura z zažigom vrtca....če problema na moreš rešiti drugače, ga preprosto spremeniš v dim in pepel!
Naročite se na:
Objave (Atom)