Dve roki

Najprej čestitam prijatelju in njegovi izbranki, ki sta pred nekaj urami postala čisto prava starša. Mala dojenčica je zadihala ljubljanski zrak in se podala življenju naproti. Želim ji vse dobro!


Danes sem po službi kuhala kosilo, vmes sproti pomivala posodo, malemu po programih iskala risanko in barvala z voščenkami. Ko sem z rokami mastnimi od sveže kuhane juhe skoraj do komolcev, hitela, da bosta s kostmi v gobčkih srečni tudi naši psički, se je mali kar naenkrat spomnil, da je lačen. In da stvar vsak slučaj ne bi bila preprosta, je zlezel v stolček za hranjenje, nato pa ugotovil, da to kar ga čaka na krožniku, ni po njegovem okusu in glasno zahteval zamenjavo. Zamenjavo hrane, stola, postal je žejen, tiščalo ga je lulat...vse v eni sekundi....in jaz: "Počakaj, imam samo dve roki!"

Še zdaj se živo spomnim, kako sem sovražila ta mamin stavek. V trenutku, ko sem do konca izgovorila, se je zavrtel čas nazaj......in ob bobnič so udarile besede: "Kaj ne vidiš, da imam dve roki?" Ja, kako ne bi videla, če mi jih je pa tiščala tik pred oči in mahala z njimi, kot da nima pomembnejšega dela.....in nikoli nisem čisto razumela pomena tega stavka....kaj mi hoče povedati s temi rokami?! Vem, da ima dve in vem, da moram počakati, ampak zahtevati mi pa nihče ne more prepovedati....

Koliko smo jim pravzaprav podobni?! Svojim staršem, namreč....Stvari za katere se še sedaj spomnim, da sem jih sovražila pri svoji mami, počnem včasih čisto isto kot ona....in vsakič, ko oslinim prst in obrišem malega pod nosom, se kar malo zasovražim!