Danes je en čuden dan. Dan, ko te stušira sistem v katerem živiš in funkcioniraš z mrzlo vodo. Ko ti Svet pokaže, da kljub temu, da se trudiš, se ne trudiš dovolj, da bi prisilil zvezde, da delajo zate....
...in na take dni me prevzame nemoč....tisti grozni občutek, ko bi najraje vse pustil in šel, tisti občutek, da nimaš moči še za en dan....potem pa naslednji dan zjutraj zazvoni budilka in Svet se na novo zavrti v pravo smer....
....če kdo oziroma vsi, ki mislite, da je biti zdravnik elitno in da to pomeni, da s stetoskopom čez ramena in glavo kot pav paradiraš po bolnišničnih hodnikih....je v veliki zmoti!...to paradiranje si je treba krvavo prislužiti in tudi z dvignjeno glavo smo krvavi pod kožo in polni dvomov, nemoči in razdvojeni....čeprav se na zunaj ne vidi! Če bi danes začela vračati vse udarce, ki sem jih med študijem in dosedanjim delom dobila pod pas, bi vračala dolgo časa...verjemite!
Ravno pred nekaj dnevi sem jih sredi hodnika slišala od nadrejene, vsem na pogled in ušesa, zaradi izvida. Zaradi lista papirja brez vsakršnega pomena. Šlo je zgolj za (ne)moč! Kakor koga... Pred očmi mi je mahala s papirjem in na glas razlagala, kako lahko zdiktiram tak izvid....izvid, ki ga v resnici nikoli nihče ne bo bral, ker je deklica že dolgo spet v svoji domovini in upam, da zdrava. Kje je bila nadrejena na dan, ko sem bila v resnični stiski?! Ko je resnično bolna deklica ostala na hodniku, zato ker ni imela pravega potnega lista, ko se mi sanjalo ni, kako naj se prebijem čez birokracijo in pomagam otroku, ki je ležal sredi hodnika v maminem naročju pokrit z bundo?!
Kje je bila takrat, ko se je odločalo o zdravju?!...in sedaj, ko je vojna mimo, račun plačan, mi tu pred nosom maha z izvidom, ki ni za nikamor drugam, kot za v koš za smeti.....
...ko sem tisti petek s cmokom v grlu zapustila bolnišnico in za seboj deklico sredi hodnika se mi je po žilah pretakala prava nemoč....
...in nato, ko sem izvedela, da se je dve uri mojega truda izplačalo in je deklica dobila primerno oskrbo (proti plačilu)....sem uvidela, da lahko včasih, kljub vsej nemoči, tudi brez papirjev, rušimo meje!
