Ta vikend je bila ponovno klasična uvertura v veseli december na Svetem Andreju ali "Karawčkh" (v Brdih nam sicer ta drug izraz ni prav dosti blizu). Zadnjih nekaj let se je moja vloga nekoliko spremenila...nastopam namreč kot mama in letos sem že začela s pospešenim "Ne, tega pa res ne potrebujemo!"
Zakaj je Andrejev sejem tako zelo poseben? Zato ker omamno diši po praznikih, diši po "bruleju", po "fritelah" in pečenih lešnikih, zato, ker stojnicam ni videti konca in ker ti nihče ne zameri, če se cenkaš v polomljeni slovenski italijanščini. Andrej je poseben zato, ker po trgu odmeva mešanica glasbe iz vsakega zabaviščnega otoka posebej, vmes pa posežejo kriki otrok, ki jih starši vlečejo iz avtomobilčkov.
Andrejev sejem je poseben zato, ker je edini dogodek v letu, kjer toleriram gnečo in dren in vreščanje vsepovprek. Poseben je zato, ker je vez z otroštvom, z "mandolatom" iz miklavževe košare in prošnjami za dodatnih pet tisoč lir. Se spomnite?
Ni komentarjev:
Objavite komentar