Zmaj v belem

Danes me je postalo kar malo strah lastnega "renomeja". Vstop v vsako od bolniških sob, kjer začasno bivajo mali pacienti, je sprožil salve vreščanja, potoke solzic in prošenj mamam, da naj jih končno odpeljejo domov...

Specializant se pač uči...od začetka...od najslabšega začetka....od osnov v obliki tisočerih žrel, ob stotinah vnetih ušes in tiktakanju otroškega srca, ob pokanju na uho in vetriču čistih pljuč....in tako mali bolniki vidijo velikega Zmaja v beli obleki, ki se jim sicer smeji, vendar že grozeče maha s stetoskopom in za "finiš" potegne izza hrbta palčko s katero rine v njihova usta....bljek in fuj! Za zbežat domov!

Ne boste verjeli, kakšen učinek ima samo moj pritisk na kljuko.....bolniška soba se iz igralnice v hipu spremeni v prostor največje žalosti, vsi zbežijo k mamam v naročje in se že med tekom derejo in kričijo: "Ne, prosim, prosim, ne....mama, domov!" Seveda tisti, ki govorijo, mlajši se samo derejo! Ravno tako težko za poslušat....

Vendar je prav zanimivo, samo obleko slečem, obesim stetoskop v omarico, loparčke vržem v smeti in se v hipu prelevim iz Zmaja v čisto navadno mamo....ki je deležna vsega zaupanja tega sveta.....