Tina, kapo dol!

Ni v Sočiju, je pa ob Soči

Vem, da so vsi potrali polni novic o njej, kolajni, Massiju.....vsi brihtni, ponosni in polni pohval...in najbrž je ta moj post v vsej tej poplavi še najmanj pomemben....pa kaj me briga....malega je navdušila in ko jo vidi na TV-ju ves navdušen kriči: "Mama, to je Maze! To je Slovenija!"

Točno tako, vsa Slovenija se je v trenutku zmage poistovetila v zmagovanem duhu in moram priznati, da je moj ponos zrastel čez ušesa in so solze orosile oči, ko so tam, v kotu Evrope in že malo čez, dvigali slovensko zastavo. Ko sredi ničesar in hkrati v centru sveta zadoni Zdravljica mi je kristalno jasno, da je čisto vse mogoče, če hodita talent in trdo delo z roko v roki. In res sem ob taki trenutkih ponosna, da imamo tako sodržavljanko! Vi niste?! Tako, ki nam kaže, da se da, da so sanje uresničljive in da žulji niso brez pomena...

....in potem se naslednji dan ubadamo, kako si nekdo pobarva nohte, kako je nekdo nekomu nekaj rekel in tako dalje...bla, bla...tipično slovensko....Eno sekundo za ponosom začnemo zavidat in nato žalit, ker je to naše edino orožje,
s katerim se lahko branimo in zadanemo direkt v srce! Toda nismo pošteni...kaj nas briga, komu je kaj rekla, s kom spi, kje živi, za koga dela reklamo in kaj je za večerjo....Važno, da zna smučat! In da smo na to prelepo Slovenko lahko ponosni!

Valentinovo

Valentinovo...še en "kao" praznik, ki ne vem, kaj naj si mislim o njem...saj ne, da bi razmišljala ravno veliko in niti, da so me zasipavali z darili...ampak povedano po pravici, jih tudi poklonila nisem kaj dosti na ta dan...če ne seže v srce, ne seže niti v žep!

Ena iz srednješolskih dni (čeprav nima veze z vsebino)

...da pa ne bom komu delala krivice, je tule resnica...v srednji šoli sem za Valentinovo nekoč, ko sem bila še prosta na trgu celo dobila dva "peluša".

.....prvi je bil ogromna miš, ampak res ogromna, velika skoraj meter z dudo v ustih, taka, da se je človek kar ustraši na prvi moment...dobila pa sem jo od malo posebnega oboževalca....Đanki, ki je moji prijateljici in sošolki takrat dostavljal travo, je za Valentinovo prinesel paket za obe, meni velikansko miš, a njej zavojček (zastonj)....nikoli nisem štekala, katera se mu je bolj smilila!....in niti tega ne, kaj mu je moralo dogajati z uno mišjo....

....kakorkoli, drugi Valentinov "pliško" je bil nekoliko bolj iz srca (No, kaj pa vem, ocena globine srca je včasih zelo težka!), oziroma bom raje rekla, da sem ga dobila od osebe, ki mi je bila v srednješolskih letih zelo pri srcu...čeprav je šla zadeva potem v "franže" po klasični poti in se je princ na belem konju vrnil k svoji princesi v grad, me beli zajček v moji domači sobi še vedno spominja na tiste lepe navihane srednješolske čase.....ogromno čudno miš sem namreč že zdavnaj poklonila nečakinji....

Bine R.I.P.

Tri mesece že mineva odkar tiho spiš na vrtu pod palmo....tri mesece je že, a meni še vedno težko tečeje besede, ko pogovor nanese nate...

Tri mesece je že odkar je neroden zdrs in zamah s komolcem povzročil potoke solza in nepričakovano slovo....tako tiho kot si prišel, tako si tudi odšel...v deževnem nedeljskem večeru smo te v Cicibanovi škatli položili v vlažno zemljo....

Bil si borec, boril si se velikokrat, boril tako, da bi bilo pohvalno za človeka, ne pa za malo miš, kot sem te tolikokrat ljubkovalno poklicala....in tako si se boril tudi zadnje trenutke...čeprav smo vedeli, da ni upanja, si se vdal šele, ko te je Dean položil na hladno veterinarsko mizo...Takrat, ko nisi več čutil naše bližine, je bil čas za predajo in slovo! Kapa dol, mala miš!

Kletka še vedno čaka nate, čista, s svežo steljo....pripravljena, da te sprejme pod svojo streho, kot že tolikokrat....vsakič, ko samo pomislimo, da bi jo odnesli v klet, nas stisne pri srcu...naj bo vsaj tvoj dom z nami, če že tebe ni....Prišel bo čas, ko si ne bomo več očitali in takrat bo tudi tebi zemlja lažja, obljubim!

Pogreša te Lori...tvoja prijateljica...večkrat cvili, gleda v kletko in čaka, da boš pokukal iz hiške....saj čuti, da te ni, ampak najbrž si misli, da poskusiti ni greh...

Vem, bil si samo majhna enooka činčila, ampak enakovreden družinski član! Vem, da v življenju pridejo slovesa, majhna in velika, da lahko začnemo spet od začetka, ampak vseeno je manj hudo, ko bolečino popijejo besede in čas....