Valentinovo

Valentinovo...še en "kao" praznik, ki ne vem, kaj naj si mislim o njem...saj ne, da bi razmišljala ravno veliko in niti, da so me zasipavali z darili...ampak povedano po pravici, jih tudi poklonila nisem kaj dosti na ta dan...če ne seže v srce, ne seže niti v žep!

Ena iz srednješolskih dni (čeprav nima veze z vsebino)

...da pa ne bom komu delala krivice, je tule resnica...v srednji šoli sem za Valentinovo nekoč, ko sem bila še prosta na trgu celo dobila dva "peluša".

.....prvi je bil ogromna miš, ampak res ogromna, velika skoraj meter z dudo v ustih, taka, da se je človek kar ustraši na prvi moment...dobila pa sem jo od malo posebnega oboževalca....Đanki, ki je moji prijateljici in sošolki takrat dostavljal travo, je za Valentinovo prinesel paket za obe, meni velikansko miš, a njej zavojček (zastonj)....nikoli nisem štekala, katera se mu je bolj smilila!....in niti tega ne, kaj mu je moralo dogajati z uno mišjo....

....kakorkoli, drugi Valentinov "pliško" je bil nekoliko bolj iz srca (No, kaj pa vem, ocena globine srca je včasih zelo težka!), oziroma bom raje rekla, da sem ga dobila od osebe, ki mi je bila v srednješolskih letih zelo pri srcu...čeprav je šla zadeva potem v "franže" po klasični poti in se je princ na belem konju vrnil k svoji princesi v grad, me beli zajček v moji domači sobi še vedno spominja na tiste lepe navihane srednješolske čase.....ogromno čudno miš sem namreč že zdavnaj poklonila nečakinji....