Tri mesece že mineva odkar tiho spiš na vrtu pod palmo....tri mesece je že, a meni še vedno težko tečeje besede, ko pogovor nanese nate...
Tri mesece je že odkar je neroden zdrs in zamah s komolcem povzročil potoke solza in nepričakovano slovo....tako tiho kot si prišel, tako si tudi odšel...v deževnem nedeljskem večeru smo te v Cicibanovi škatli položili v vlažno zemljo....
Bil si borec, boril si se velikokrat, boril tako, da bi bilo pohvalno za človeka, ne pa za malo miš, kot sem te tolikokrat ljubkovalno poklicala....in tako si se boril tudi zadnje trenutke...čeprav smo vedeli, da ni upanja, si se vdal šele, ko te je Dean položil na hladno veterinarsko mizo...Takrat, ko nisi več čutil naše bližine, je bil čas za predajo in slovo! Kapa dol, mala miš!
Kletka še vedno čaka nate, čista, s svežo steljo....pripravljena, da te sprejme pod svojo streho, kot že tolikokrat....vsakič, ko samo pomislimo, da bi jo odnesli v klet, nas stisne pri srcu...naj bo vsaj tvoj dom z nami, če že tebe ni....Prišel bo čas, ko si ne bomo več očitali in takrat bo tudi tebi zemlja lažja, obljubim!
Pogreša te Lori...tvoja prijateljica...večkrat cvili, gleda v kletko in čaka, da boš pokukal iz hiške....saj čuti, da te ni, ampak najbrž si misli, da poskusiti ni greh...
Vem, bil si samo majhna enooka činčila, ampak enakovreden družinski član! Vem, da v življenju pridejo slovesa, majhna in velika, da lahko začnemo spet od začetka, ampak vseeno je manj hudo, ko bolečino popijejo besede in čas....
Ni komentarjev:
Objavite komentar