Pot

Danes je čisto po robu delovnega dne tekla zelo zanimiva debata, tako zanimiva, da je kar škoda, da je osem ur "šihta" že minilo in se želodci zvijajo od lakote ter se domači že prebujajo v naša "privat" življenja preko mobilnih telefonov ....pogovor o Svetu in svetu, o nas in naših otrocih v njem...zanimiva, različna mnenja, ki pa so si na žalost v nečem povsem enotna...počasi, a zagotovo drvimo v prepad!

Pa tako malo je treba, da se počutim zares ŽIVA, tako malo, da začutim kri v palcih na nogi in mrzel zrak v zadnjem pljučnem mešičku....in vendar težko....

Ko vas spomini popeljejo v otroštvo, kje se ustavite?! Jaz na gorskih travnikih, zjutraj z očetom, ko me je še vso zmečkano in boso vlekel iz koče gledat gamse, ustavim se na klopci pred staro dedkovo domačijo (ki je danes le še kup ruševin), kjer sva z očetom preživljala poletne noči ob soju sveč, brez elektrike in vode, se umivala v potokih in ob večerih poslušala srnjake, ki so iskali svoje družice v temnem gozdu....spomin me popelje v pomladi, ko sem ob prvem kukavičjem oglašanju kot nora po žepih iskala drobiž in v mrzle zimske dni, ko sva s prijateljico bosi tekali po sveže zapadlem snegu in nato noge tlačile v lavorje z mlačno vodo (boli, verjemite!)...

....tako lepa, polna, barvita in predvsem živa je ta življenjska energija.....

Koliko od vas se v resnici spominja plastičnih igrač ali daril, ki ste jih prejeli za rojstni dan?! Koliko vam je pomenila obleka?! Je bila pristna sreča res sestavljena iz materialni stvari?!

....ne nikakor se jutranje rose na nogah ali čukovega petja pod borovci ne da kupiti...to vemo vsi!...in vendar vsi grebemo, kopljemo za materialnim in sanjamo, da bomo nekega dne imeli to, kar je bilo nekoč že naše, pa smo v hlepenju za nepomembnim (za vedno) izgubili! Za vedno?!

Svoboda

Se spomnite vonja prvih spomladanskih cvetic, ki smo jih nabirali kot otroci?! Ali kako smo sredi marca s hlačami zavihanimi do kolen lovili paglavce po potoku? Kako smo vsak dan prešteli jajca v sosedovem kurniku in točno vedeli koliko limon premore največja vaška limona? Se spomnite, kako sladke so bile rabutane češnje in kako je renčeči pes čakal, da se spustimo iz varne krošnje na tla? Kakšen okus so imele trobentice ali zemlja z domačega vrta? Kako je dišala sveže pokošena trava na bližnjem travniku in kako smo jokali za najljubšim hrastom, ko ga je pokosila motorka? Da, nikoli več ni bilo tako....svobodno....poti tako brezkončne in gozd tako globok in poln skrivnosti....

In danes? Danes otroke na vsakem koraku spremlja zaskrbljena starševska roka, če ni mama ali ata, je pa babica ali teta, ki zvesto sledi navodilom in poleg doda še svoja....tisto uro na teden, ko so otroci prosti družinskega nadzora, jim za vratom stoji trener ali župnik.....in edina svoboda, kjer lahko letijo in so resnično samostojni ter boljši od svojih staršev....je internet. Jim res to lahko očitamo?! Njihove kvadrataste glave in steklene oči?! Kdo jih je resnično v to prisilil, kdo jim je vzel vse brezkončne poti in globoke gozdove?! Mladost se hrani in raste iz malih skrivnosti, z drznostjo, da poleti velikim, svobodnim sanjam naproti! Smo pozabili?!

So vsi dojenčki lepi?

So res vsi dojenčki lepi? Hmmm, ne niso....vsaj meni ne. Dnevno gre kaj nekaj novorojenčkov skozi moje roke in za nekatere res ne morem trditi, da so lepi....tako je...pri tako malih se niti na notranjo lepoto ne moremo sklicevati...niso lepi in pika. So pa večinoma zdravi in to je edino kar šteje. In za svoje mamice so vsekakor posebni....

In bistre izjave o tem, kako bom spremenila mnenje, ko bom enkrat v rokah držala svojega otroka, več kot očitno ne držijo. Ne, da je moje mnenje enako kot prej, temveč se je še poglobilo....z vsakim videnim novorojenčkom več, je mnenje bolj razdelano in ne da jih ne rada gledam, obračam in izzivam reflekse, ampak sem zelo vesela, da gredo z mamami domov, "mali teroristi"....in ja, vesela sem, da sploh imajo mame, ki jih peljejo domov, to najbolj!

In tiste bistroumne iz prejšnjega odstavka, bi sigurno zanimalo ali se mi zdi moj otrok lep? Je bil lep dojenček? Odkrito rečeno, ne vem...on je preprosto IZVEN KONKURENCE! Tak kot bi bil, bi bil najboljši zame....njega gledam z ljubeznijo in zato preprosto nisem merodajna....tako kot nisem za moje pse, za moj dom, moje starše....Če imaš svojega psa resnično rad, bo zate najboljši, čeprav je mešanica 35. ulic, je brez repa, ima samo pol ušesa in tri noge.....Dom je dom, svoji domači hiši nikoli ne ocenjuješ fasade, razgleda....tam si doma, čeprav skozi okno gledaš direkt tečni sosedi v krožnik! Čeprav se kasneje odselimo, si ustvarimo nove domove, ostane delček našega srca doma in nikoli ne bomo čisto objektivni, vsaj globoko v srcu ne! In isto velja tudi za naše otroke.....so izven konkurence!