Pot

Danes je čisto po robu delovnega dne tekla zelo zanimiva debata, tako zanimiva, da je kar škoda, da je osem ur "šihta" že minilo in se želodci zvijajo od lakote ter se domači že prebujajo v naša "privat" življenja preko mobilnih telefonov ....pogovor o Svetu in svetu, o nas in naših otrocih v njem...zanimiva, različna mnenja, ki pa so si na žalost v nečem povsem enotna...počasi, a zagotovo drvimo v prepad!

Pa tako malo je treba, da se počutim zares ŽIVA, tako malo, da začutim kri v palcih na nogi in mrzel zrak v zadnjem pljučnem mešičku....in vendar težko....

Ko vas spomini popeljejo v otroštvo, kje se ustavite?! Jaz na gorskih travnikih, zjutraj z očetom, ko me je še vso zmečkano in boso vlekel iz koče gledat gamse, ustavim se na klopci pred staro dedkovo domačijo (ki je danes le še kup ruševin), kjer sva z očetom preživljala poletne noči ob soju sveč, brez elektrike in vode, se umivala v potokih in ob večerih poslušala srnjake, ki so iskali svoje družice v temnem gozdu....spomin me popelje v pomladi, ko sem ob prvem kukavičjem oglašanju kot nora po žepih iskala drobiž in v mrzle zimske dni, ko sva s prijateljico bosi tekali po sveže zapadlem snegu in nato noge tlačile v lavorje z mlačno vodo (boli, verjemite!)...

....tako lepa, polna, barvita in predvsem živa je ta življenjska energija.....

Koliko od vas se v resnici spominja plastičnih igrač ali daril, ki ste jih prejeli za rojstni dan?! Koliko vam je pomenila obleka?! Je bila pristna sreča res sestavljena iz materialni stvari?!

....ne nikakor se jutranje rose na nogah ali čukovega petja pod borovci ne da kupiti...to vemo vsi!...in vendar vsi grebemo, kopljemo za materialnim in sanjamo, da bomo nekega dne imeli to, kar je bilo nekoč že naše, pa smo v hlepenju za nepomembnim (za vedno) izgubili! Za vedno?!