Kako omamno diši...divje, drzno, sveže in krhko....te dni diši celo naše stanovanje po njem...na štedilniku se močijo cvetovi za sirup, na balkonu se sušijo cvetovi za čaj in tam spodaj, v zadnjem kotu omare, na skritem in v temi, nastaja liker....
Bezeg me spominja na mamo....še danes jo vidim, kako je prala steklenice in mešala po velikem loncu, ko je delala "bezgovec" za svojo veliko družino....takrat nisem razumela...se mi je zdela jafa v trgovini veliko preprostejša in boljša rešitev....danes razumem in se z veseljem spominjam polnih steklenic v kotu kuhinje, ki so čakale na očeta, da jih odnese na police v klet...
Bezgov čaj me spominja na babico...na dolge vrvi sušečih cvetov....kot otroku so se mi zdele neskončne...
Bezeg diši po prvih izletih in prebujeni naravi, diši močno in drzno, taka kot je narava... Prebujena, živo zelena, pogumna in krhka hkrati.....ne moreš verjet, da tako krhek in nežen cvet tako opojno diši...
Danes sama počnem to, kar sta včasih počeli mama in babica...modernizaciji navkljub je bistvo še vedno isto....in veselje, ko mali navihanec vpraša:" Mama mi nardiš bezgota?", nepopisno!
Le na kaj bo njega spominjal ta cvet?
Ni komentarjev:
Objavite komentar