Poplave

Danes popoldne sva z malim, medtem ko sva čakala, da se tati vrne od popoldanskih nadur nazaj v najino družbo, zlagala oblekice in potrebščine, ki jih je Miškulin prerasel, odrabil ali jih preprosto ne potrebuje več. Zlagala sva jih v torbo za družino v Bosni, ki se trenutno bori z vodo in rešuje gola življenja, material pa tone na dnu...trenutno ni pomemben...Ljudi, ki so se komaj sestavili, ki se jim niti sanja ne, kje vse so še zakopane mine, ki odplačujejo vojne dolgove nič krivi, le na napačnem kraju so bili ob napačnem trenutku...da, te ljudi je sedaj zalila še voda in odplaknila s sabo upanje....toda jaz verjamem vanje in v njihovo moč, verjamem v to, da ni poplave, ki bi lahko ugasnila plamen v balkanskem srcu...

In malega triletnika je seveda zanimalo zakaj zlagam njegove strani v torbo, potem ga je zanimalo, kaj je poplava, zakaj se je zgodila, kaj vse jim je odneslo...1001 vprašanje... celo to, če jim je odneslo tudi straniščno školjko (WTF?!)....na nekatera sem vedela odgovore na druga pač ne...včasih me je to grizlo, sedaj me ne grize več....med odmori je vztrajno nosil različne igrače in govoril, da bo to tudi poslal fantkom, ker jim je tudi igrače odnesla voda...o, kako iskreno in nesebično je otroško srce... še nekaj vprašanj...potem se je malo zamislil in vprašal: "Mama, kaj kopalk ne bomo dali?" Pa sem odgovorila: " Letos bodo imeli veliko dela s čiščenjem po poplavah in gotovo ne bodo šli na dopust...." On pa zamišljeno: " Kaj nisi rekla, da imajo veliko vodice?!" Oh, ta iskrena otroška usta!

Zamrznjena

Saj veste, ko si ves na trnih in čakaš, da se končno odpošlje mail, poln adrenalina zaradi vsebine in njenega vpliva na tvojo prihodnost ali celo jutri tvojih bližnjih...v zgornjem delu zaslona pa piše: ŠE VEDNO SE UKVARJAMO S TEM....in melje...in Svet stoji!

Čeprav se v resnici še kako vrti naprej, imam trenutno občutek, kot da so me zamrznili v velikansko kocko ledu....Svet se vrti seveda skupaj s kocko, a jaz se v njej ne morem premikati in lahko le opazujem skozi led, kaj se dogaja z našimi življenji...grozno!

Bolje rečeno bi bilo, da opazujem, kaj se dogaja z našimi papirji...saj veste, v kocki je dovolj časa za opazovanje in razmišljanje in ugotovila sem, da življenje praktično nič ne šteje, šteje papir in številka na njem, vse ostalo je brez vrednosti...koga zares zanima ali kakovostno živimo, ali smo zadovoljni v svoji koži, imamo urejene odnose in nenazadnje ali imamo kaj ponuditi svojim otrokom...ne, relevantno je samo koliko zaslužimo, če smo plačali davke, koliko nam bodo obračunali vrtec, koliko imamo kredita, povprečja zadnjih treh plač, ali smo življenjsko zavarovani, če imamo res narejeno vinkulacijo na zavarovanje doma, komu smo zapustili nepremičnino...in tako naprej brez konca posekanih dreves....pomembni so samo papirji in številke na njih!

Da, ŠE VEDNO SE UKVARJAMO S TEM, a danes, bom razbila led in stopila iz kocke, svet se bo še naprej vrtel po svoje in s papirji vred, ampak moje življenje je samo eno....s papirji ali brez njih...Samo eno!

Bezeg

Kako omamno diši...divje, drzno, sveže in krhko....te dni diši celo naše stanovanje po njem...na štedilniku se močijo cvetovi za sirup, na balkonu se sušijo cvetovi za čaj in tam spodaj, v zadnjem kotu omare, na skritem in v temi, nastaja liker....

Bezeg me spominja na mamo....še danes jo vidim, kako je prala steklenice in mešala po velikem loncu, ko je delala "bezgovec" za svojo veliko družino....takrat nisem razumela...se mi je zdela jafa v trgovini veliko preprostejša in boljša rešitev....danes razumem in se z veseljem spominjam polnih steklenic v kotu kuhinje, ki so čakale na očeta, da jih odnese na police v klet...

Bezgov čaj me spominja na babico...na dolge vrvi sušečih cvetov....kot otroku so se mi zdele neskončne...

Bezeg diši po prvih izletih in prebujeni naravi, diši močno in drzno, taka kot je narava... Prebujena, živo zelena, pogumna in krhka hkrati.....ne moreš verjet, da tako krhek in nežen cvet tako opojno diši...

Danes sama počnem to, kar sta včasih počeli mama in babica...modernizaciji navkljub je bistvo še vedno isto....in veselje, ko mali navihanec vpraša:" Mama mi nardiš bezgota?", nepopisno!

Le na kaj bo njega spominjal ta cvet?