Slovo

Še zadnjič spimo v Kopru...danes, jutri nas bodo požrli drugi kraji....in vsakič mi je hudo, ko se še zadnjič oziram po stenah, ki so gostile moje misli in rasle z mojim sinom....saj se hitro navadimo na nov dom, čas gre naprej in mi pač z njim...toda slovesa so vedno otožna in nova rojstva prinašajo veselje! Tako se vrti ta svet!

Danes, ko sem v poznem popoldnevu in mravljišču na avtocesti prihajala proti Kopru, sem do črnokalskega tunela razmišljala le o tem, kako se lahko deset tisoč Ljubljančanov lahko odpravi proti morju v tistem trenutku, ko se konča šiht in vsi ljubljanski "gastarbajterji" hitimo domov...če prištejemo zraven še nadobudne Italijane s svojevrstnim smislom za promet, Nemce s čolni na prikolicah, Nizozemce s prikolicami, Avstrijce v avtodomih, Romune s kombiji polnimi železa in kamioniste...izračuna ERROR oz zastoj, v prevodu to pomeni najmanj dve uri...ja, to sem seštevala do Črnega Kala, a takoj, ko se je za tunelom prikazal Koper, ki se je čudovito kopal v soncu, sem se spomnila, da zadnjič prihajam v ta kraj domov....da bo ključ na polički pod avtoradiom še zadnjič odklenil vhodna vrata na Markovcu in da me še zadnjič (vsaj upam) čaka še milijon škatel in vrečk...

Vsako slovo je težko....zato Bog ne daj, da ne bi bilo za njim novih začetkov! Tako gremo torej jutri, otovorjeni do konca in še malo čez, novim zgodbam naproti. Najprej bomo kampirali (mali bi rekel rompirali) sredi "kao" jedilnice, ampak načrti so večji od nas samih, zato upam, da bomo kmalu kampirali kje drugje...za zabavo...in konec koncev...Nikoli ni nihče rekel, da bo lahko;ne!?

Ljubljana

To je prvi zapis na blogu, ki se ustvarja na delovnem mestu v Ljubljani. Saj ne, da ne bi smela, ampak je vseeno malo stresno, že zaradi ambienta in jokanja otrok za steno. Kdor ostane na oddelku po 15h je res bolan...tu navadno ni igračkanja, vsi točno vemo ali pa ne vemo, zakaj je tu...ampak razumemo, da je to potrebno....

Ljubljana res ni moje mesto. Tu me vsako sredo boli glava. Že v času študija se tega pojava nisem znala razložiti, sedaj ko sem diplomirana pa še manj. Ampak moja glava ne fali lokacije....prvi teden v Ljubljani....glavobol...prej so bile nekaj let srede "brezglavobolne"...in se spomnim: "Fak, sreda!" Vzroka res ne vem, sem pa že zdavnaj skovala poimenovanje za to obliko glavobola, sedaj samo še čakam, da ga vpišejo v MKB (mednarodna klasifikacija bolezni). Tedenski ciklični ljubljanski glavobol. Imate boljšo idejo?

Ljubljana res ni moje mesto. Ko pomislim na vožnjo, gnečo  ob jutrih, iskanje parkirišča, meglo, naduvane face, ki jim iz superg preberem:"Kaj ma ta tu?!", me res ne prevevajo najlepši občutki na tem svetu....ampak dobro vem, da Ljubljana nekje v srcu skriva najboljše prijatelje (in nekje na obronku Živalski vrt), ki ta trenutek kuhajo kosilo zame ali čakajo, da jih pokličem za kavo....Ne, niso iz Ljubljane, so jo pa vzeli za svojo in če so tukaj oni, bo vedno z njimi košček mojega srca.

 V Ljubljani sem pustila nekaj najlepših let...in ni mi žal....pomembni so bili ljudje, čas, ne toliko Ljubljana sama...tako kot sem se je težko navadila, tako sem težko odšla...in zdaj spet težko prihajam...ko mi mali po telefonu reče: "Mamica, kaj boš še dolgo hodila v Ljubljano?", me kar stisne pri srcu...ja, še zelo dolgo, še 4 leta. Pa bo minilo, še prehitro in takrat ne bo več pomembno. Mogoče pa bo celo postala moje mesto...čeprav močno dvomim...

Zaradi otrok

Včasih sploh nisem razumela splošno poznanega reka: "Skupaj sta samo zaradi otrok!" To se mi je zdelo do skrajnosti nesmiselno in butasto in nekje med tovrstnim prepričanem in početjem mojih staršev, sem si za veke vekov prisegla, da bom jaz z nekom strogo zaradi ljubezni in da otroci s tem nikakor ne bodo imeli nobene veze. Hm, danes temu ne bi mogla ravno reči tako, če bi s polnimi usti kruha sploh lahko govorila...

Pred nekaj dnevi sem se na jutranjem sprehodu s psi kot že tolikokrat do sedaj pogovarjala s pločnikom na Klaričevi, tokrat o " Skupaj sta samo zaradi otrok."...ja, in razmišljala o tem, da včasih resnično nisem razumela, kaj sploh to pomeni...ne tega, da se dva sovražita, da si kljuvata oči in muke trpita samo zaradi potomcev...ne, ampak to, da bi najbrž, če ne bi bilo malih škratov, že zdavnaj odšla vsak svojo pot...in verjetno, zelo verjetno bi tudi z nama bilo tako, tisoč vztrajanj bi se spremenilo v en odhod in tisoč pogajanj prav tako...ker preprosto ne bi imelo SMISLA. Razumete?!

In ne, to ne pomeni, da se nimava rada ali da želiva vsak svojo pot...to samo pomeni, da je med nama dodatno lepilo, ki da vsakemu prepiru še en razmislek in vsakemu skupnemu dnevu dodatni SMISEL.