Danes, ko sem v poznem popoldnevu in mravljišču na avtocesti prihajala proti Kopru, sem do črnokalskega tunela razmišljala le o tem, kako se lahko deset tisoč Ljubljančanov lahko odpravi proti morju v tistem trenutku, ko se konča šiht in vsi ljubljanski "gastarbajterji" hitimo domov...če prištejemo zraven še nadobudne Italijane s svojevrstnim smislom za promet, Nemce s čolni na prikolicah, Nizozemce s prikolicami, Avstrijce v avtodomih, Romune s kombiji polnimi železa in kamioniste...izračuna ERROR oz zastoj, v prevodu to pomeni najmanj dve uri...ja, to sem seštevala do Črnega Kala, a takoj, ko se je za tunelom prikazal Koper, ki se je čudovito kopal v soncu, sem se spomnila, da zadnjič prihajam v ta kraj domov....da bo ključ na polički pod avtoradiom še zadnjič odklenil vhodna vrata na Markovcu in da me še zadnjič (vsaj upam) čaka še milijon škatel in vrečk...
Vsako slovo je težko....zato Bog ne daj, da ne bi bilo za njim novih začetkov! Tako gremo torej jutri, otovorjeni do konca in še malo čez, novim zgodbam naproti. Najprej bomo kampirali (mali bi rekel rompirali) sredi "kao" jedilnice, ampak načrti so večji od nas samih, zato upam, da bomo kmalu kampirali kje drugje...za zabavo...in konec koncev...Nikoli ni nihče rekel, da bo lahko;ne!?
Ni komentarjev:
Objavite komentar