To je prvi zapis na blogu, ki se ustvarja na delovnem mestu v Ljubljani. Saj ne, da ne bi smela, ampak je vseeno malo stresno, že zaradi ambienta in jokanja otrok za steno. Kdor ostane na oddelku po 15h je res bolan...tu navadno ni igračkanja, vsi točno vemo ali pa ne vemo, zakaj je tu...ampak razumemo, da je to potrebno....
Ljubljana res ni moje mesto. Tu me vsako sredo boli glava. Že v času študija se tega pojava nisem znala razložiti, sedaj ko sem diplomirana pa še manj. Ampak moja glava ne fali lokacije....prvi teden v Ljubljani....glavobol...prej so bile nekaj let srede "brezglavobolne"...in se spomnim: "Fak, sreda!" Vzroka res ne vem, sem pa že zdavnaj skovala poimenovanje za to obliko glavobola, sedaj samo še čakam, da ga vpišejo v MKB (mednarodna klasifikacija bolezni). Tedenski ciklični ljubljanski glavobol. Imate boljšo idejo?
Ljubljana res ni moje mesto. Ko pomislim na vožnjo, gnečo ob jutrih, iskanje parkirišča, meglo, naduvane face, ki jim iz superg preberem:"Kaj ma ta tu?!", me res ne prevevajo najlepši občutki na tem svetu....ampak dobro vem, da Ljubljana nekje v srcu skriva najboljše prijatelje (in nekje na obronku Živalski vrt), ki ta trenutek kuhajo kosilo zame ali čakajo, da jih pokličem za kavo....Ne, niso iz Ljubljane, so jo pa vzeli za svojo in če so tukaj oni, bo vedno z njimi košček mojega srca.
V Ljubljani sem pustila nekaj najlepših let...in ni mi žal....pomembni so bili ljudje, čas, ne toliko Ljubljana sama...tako kot sem se je težko navadila, tako sem težko odšla...in zdaj spet težko prihajam...ko mi mali po telefonu reče: "Mamica, kaj boš še dolgo hodila v Ljubljano?", me kar stisne pri srcu...ja, še zelo dolgo, še 4 leta. Pa bo minilo, še prehitro in takrat ne bo več pomembno. Mogoče pa bo celo postala moje mesto...čeprav močno dvomim...
Ni komentarjev:
Objavite komentar