Sobota dopoldan...Miklavžev dan...Zunaj dežuje, tako kot letos že vse leto...in se v navideznem družinskem miru peljemo v Brda pogledat, če se je dobri škof spomnil kaj na nas. Imamo namreč dogovor, da k mojim vernim staršem nosi Miklavž. Svit se je strinjal, da pride v Brdih čez okno, ker ni visoko od tal, pa še dovolj veliko je. K noni in nonotu v Izoli prinese vsako leto Dedek Mraz, za zagrizene levičarje preprosto ni bilo druge izbire. V Izoli pride kar čez vrata. Po dolgi poti je Dedek Mraz utrujen in verjetno tudi rahlo opit od močne ruske vodke, tako da se mu ne da ravno komplicirat z alternativnimi vhodi. In tako sem, ujeta met klerikalizem in komunizem, nekje med rdečo in črno-belo, izbrala kapitalizem...oz pobrala tistega možička, ki je še ostal na voljo. Božička. Nekje na sredini, oblečenega v roza, da bo mir v obeh hišah in tudi naši.
"Kje pa pride Božiček?"
"Božiček pride skozi dimnik."
"In kam da darila?'"
"Pod jelko."
"Ampak mi smo dimnik v dnevni sobi zazidali (jelko imamo namreč v dnevni sobi)...." zaskrbljeno iz zadnjega sedeža: "Bomo mogli Božičku označit drugi dimnik."
Planila sem v smeh.... in si predstavljala, kako na božično jutro s hiltijem rešujem Božička iz stene....
Ni komentarjev:
Objavite komentar