Zunaj sneži...

Zunaj sneži...
Tudi včasih je snežilo, ko sva z očetom iskala jelko in jo potem kakšen kilometer vlekla do avta...no, jaz sem pomagala bolj z jezikom..... in s premraženimi prstki risala potke vevericam v sneg....in ni se nama prav nič mudilo. Počasi, korak za korakom sva iskala sled skozi beli sneg.

Zunaj sneži....
Tudi včaih je snežilo, ko sva z očetom postavljala novoletno jelko in jaslice in iz tega naredila cel protokol in dvodnevno komedijo....žagala sredi dnevne sobe in vlekla veje po parketu....in iz kuhinje je prijetno dišalo po potici...in mama se ni prav nič jezila, ker sva spet naredila celo štalo.

Zunaj sneži...
Tudi včasih je snežilo, ko smo za Slivestra zvečer vsi otroci skupaj pri sosedih delali snežaka...starši so nas pa veselo opazovali skozi okno in srkali kuhano vino, nasmehi so jim segali glede na količino tople pijače v srcih daleč...in ni se jim prav nič mudilo.

Zunaj sneži....

Skozi bele snežinke odsevajo pisane sosedove lučke, skozi okno se slika plastična jelka, ker je v zveriženem svetu zmanjkalo poti do pravih. Ne žagamo več v dnevnih sobah, ker je škoda parketa, za naše spomine pa itak ni važno, tudi otroci se ne kepajo več na Silvestra zvečer, ker so starši prezaposleni z lastno zabavo, pa ob tem zamujajo ravno najboljše. Zakaj se nam vedno mudi?!