Slike letošnjega božiča

Silvester je....in čeprav sem sama, mi ni nič hudega. Roke mi greje topel punč, cel dopoldne se ukvarjam s pečjo, ki se upira svoji osnovni nalogi in v čaru gostega dima na klopci čoham mačke. V bistvu sem samotar, oziroma samotar v meni občasno pride na plano in najbrž od tukaj izvira dejstvo, da mi nikoli ni dolgčas in mi je osamljenost tujka.

Skoraj so mimo, letošnji prazniki namreč...še malo in bomo zopet v službah in razmišljali o tem, v kateri kostum bomo smuknili za pusta. Nič ni narobe, življenje mora dalje in mi z njim, ampak vzemimo si trenutek zase...danes, jutri se stisnimo k partnerju, malčku ali mački, dovolimo plamenu, da ogreje naša srca (Upam, da imate več sreče s kaminom.) in kuhanemu vinu, da nam stopi v glavo. Pritisnimo na sprožilca, da ostane za vedno, tako ali tako prehitro mine...

Kljub vrvežu, hitenju in prehitremu minevanju sem jih posnela in stisnila globoko v srce, da mi jih nihče nikdar ne vzame. Samo dve...
Na božični večer, ko sva z očetom opazovala, kako gosta je megla na najini poti k polnočnici, veselo kramljala pred hišo in nosila iz avta proti hladilniku mamino pošiljko dobre in slastne hrane, se je odprl parton preko trga....ven sta pokukali dve glavi, sosede, edine, ki z nami deli trg, pa še to le občasno, in njen kuža Boy....in skozi meglo je udarilo ob ušesa: "Vesel božič!"...in nič več...glavi sta izginili in vrata so se zaprla.
Večer pred tem sva s kolegico pešačili proti centru Ljubljane...na "kuhančka" in klepet med lučke, na poti, še sredi teme izven centra, proti nama pripelje brneča lučka, starejši gospod na kolesu, z baretko na glavi in smrekico v eni roki, je, kolikor je le mogel, hitel proti domu, verjetno s kako medico v krvi preveč.
Samo dve...toda dovolj za spomine, za vnuke in za srce.
Koliko ste jih posneli vi?

Vse dobro...za vse in vedno...v letu 2015! Hvala!