Planica

Nono je napalil malega že kakšen mesec nazaj, da je letos nuja obisk Planice. Seveda ga je v to 100 % prepričal in projekt opustil. Saj ima starše, da ga peljejo. In tako je mali vneto prepričeval, se pogajal in uporabil vse argumente za...a jaz sem nemočno na nasprotni strani trdila, da tako ali tako ne bo v gneči ničesar videl ali pa ga poskušala pregovoriti naj prepriča nonota, da izpelje projekt "Planica 2015 s 4-letnikom" do konca...brez uspeha...za mene.

No, in potem je se je nekega dne na zaslonu prikazal sms: "Kaj si razmišljala kaj o Planici letos? Midva bova verjetno šla.Gremo skupaj?" Seveda se prijateljici ni niti sanjalo, da je tema vsakodnevno na programu in priložnost sem zgrabila takoj, da bomo vsaj vsi imeli nekaj od tega...mali Planico, jaz druženje. (Selma še 1x hvala, letos jaz poham meso.)

Na Planico bom vedno imela lepe spomine, tisti, ki jih (vsaj delno) delijo z mano, bodo že vedeli zakaj. Ni nam bilo slabo. Prvi dnevi pomladi, navdušeno navijanje, borovničke, Nuša Derenda, zastave in Kingstoni...ne kupi nobena zlata kartica, sploh mladosti in navihanosti ne...

Naš potomec je seveda skakal od navdušenja, ko sem mu povedala, da bomo po vsej verjetnosti (če ne bo pol metra snega ali tropskega viharja...v zadnjem času res nikoli ne veš) odšli na polete.
"Jes, bom videl Prevca...ampak mama, moramo vzeti teleskop!"
"Ne, Svit, daljnogled..."
"Kaj nisi rekla, da je daleč in se nič ne vidi?!"
Brez komentarja.

Potem ga je uspeh malo pomiril in nekaj dni ni omenjal Planice, Prevca in skokov. En od večerov tega tedna, ko sem mu šla pritisnit še zadnji poljub preden zaspi, pa:
"Mama, kaj ti veš, kje je Planica?"
"Seveda vem, mišek."
"Dobro. Potem boš ti vozila. Ker tati ne ve in se bomo sigurno izgubili, če on pelje."
Spet brez komentarja.