Zelo lepo je gledati sadove svojega dela, časa in ljubezni...škoda, ker se vse prehitro odvrti in imamo premalo časa, da bi samo stali in gledali, kar smo naredili...kajti ne pozabimo, smisel je v poti, tako nam torej ne preostane drugega, kot da gremo naprej. Čeprav včasih res ne škodi, če se usedemo ob pot v travo, za minuto ali dve, da se ne ohladimo, srknemo iz čutarce in za tistih trideset sekund uživamo v razgledu...to ostane, vse ostalo zbledi...
V življenju imam eno težavo...ne znam odnehat. Ko si nekaj zapičim v glavo, rinem, grizem, razmišljam, delam, dokler tega ne dosežem. Vem, da sem zaradi te lastnosti tu, kjer sem. Nimam vez, niti bogatih staršev, tudi simpatična nisem kaj preveč.....vedno sem se lahko zanesla le na svojo glavo in roke...in trmo oz vztrajnost, ki me je neumorno gnala naprej. Vendar bi človek moral znati tudi narediti pavzo, videti uspehe, uživati v ležanju na kavču. Ko pobarvam ograjo, vidim, da rjavi porton. Moj mož je na primer ves navdušen, da je pobarvana ograja, pa še to je pobarvala žena, in ga za porton boli k.... Ko uredim cvetlično gredo pred hišo, že sanjam o zeliščni spirali na vrtu in študiram kako bom sadila sivko v sode. In ne morem si pomagati...neumorno me žene naprej...iz vrha na vrh...ob spustu že delam načrte za nov vzpon... Na trenutke sem resnično utrujena in bi se naslednjega dne rada zbudila drugačna, tuda zbudim se polna načrtov in spet krenem novim dogodivščinam naproti. Najverjetneje se bodo s koncem mojih načrtov, sanj in ustvarjanj, končale tudi moje poti...To sem jaz!
Ni komentarjev:
Objavite komentar