Ta trenutek me napenja, kot da bi pojedla najmanj nilskega konja, po trebuhu mi brbota in čreva se oglašajo v stilu ponarejenega otroškega joka...pozabila sem že, kako je to...ciklusi, hormoni in te stvari.
Prejšnji teden je šla namreč Mirena ven....plastičen košček, ki je tri leta in pol skrbel za moje hormonsko ravnovesje in dokaj plosk trebuh (seveda, tudi hormoni niso vsemogočni), je zapustil moje telo... sama odstranitev ni bila boleča, med kramljanjem z ginekologom še vedela nisem, kdaj je bil opravek končan...in takoj naslednji dan, ko sem začutila tisto čudno bolečino v spodnjem delu trebuha, ko ne veš ali moraš kakat ali boš v tem trenutku rodila krokodila z odprtim gobcem...sem se spomnila...TADAAAMM!...zakaj sem ga imela skoraj štiri leta v maternici. Lepo je, če košček plastike poskrbi, da hormoni divjajo samo po maternici in ne po možganih, še lepše pa je, da ni vsak mesec tistih čudnih sprememb pred ogledalom...saj veste, ko ti kar naenkrat zmanjka garderobe, ker si predebel...in, ja, da ne daš ravno pol plače za vložke in tampone.
No, odločitev je padla, Mirena je na svetlem in spet živim v viharju sprememb in očiščenja...mogoče bo moji glavi na hormonski burji celo lažje...počutila se bo bolj domače.
Napisano 13.1.2015
Ni komentarjev:
Objavite komentar