Zamuda

Čakam na gospodično in se mi trže od hormonov in vetrov, črevesje je že petdeset krat danes odplesalo svoj čačača...danes bi se moralo "uliti" in glede na to, da sem v preteklosti po moji menstruaciji lahko ravnala uro...hmmm...in še sama ne vem ali bi raje, da pride in v miru pošteno nazdravim za svoj 30. rojstni dan, kot se spodobi in je pravično, ali bi raje, da je ni...naslednje leto in potem spet leta in leta.
Skoraj si bolj želim to drugo, vendar vem, da pride s posledicami v paketu...in to velikimi (kake tri kile in pol na začetku)...in skrbmi...tudi velikimi oziroma še večjimi (vsaj za trideset let).

Nikoli se ne morem nobene stvari res vzhičeno veseliti, ker je vse en konglomerat (se še spomnite geografije?!) pospešenega utripa, iskric v očeh, neprespanih noči, objemov, gastritisa in trdega dela. Leta in leta plezaš, režeš, trgaš, da prideš do vrat, z zadnjimi močmi zgrabiš za kljuko in odpreš....globoko vdahneš, se naužiješ razgleda, zavihaš rokave, zavežeš čevlje in brez, da bi pojedel malico, začneš vratolomen spust ali vzpon na višjo goro....in veselje? Je, vedno s tabo, po vsaki zmagi, ampak globoko v srcu....in ponos, da smo premagali še eno pot...od mnogih.

Nenazadnje so vse, kar si želimo čisto osnovne stvari: zdravje za nas in naše bližnje, toplino, srčnost in kanček sreče. In vero v pot, pa čeprav se moramo marsičemu odpovedati za to.

Gospodična je še vedno pogrešana. In mislim, da se upravičeno sprašujem, ali sva res tako plodna ali se meni že meša?! Narava nama še užitkov ne privošči. Mislim, da bo mož kar spisal kak protest...Na Valentinovo v zajčjih kostumih...no, te sva nekje vmes slekla..človek tej komiki res težko verjame...

Napisano 4.3.2015.