...in zanimivo, še posebej sedaj, ko imam dokaz, se spominjam vseh tistih stvari, ki sem jih verjetno iz nagona po preživetju, takoj, ko so minile, potisnila v podzavest...in kot zakleto, sedaj imam na oddelku same take otroke, kjer je bila narava malo na dopustu in je zamudila datume ali pomešala celične strukture...Vem, da bo težko, nič romantičnega trenutno (no, sploh nikoli nisem) ne vidim v tem, ampak upam, da mine, tako kot mora in mi narava ter ljubezen podarita še enega čudovitega potomca.Niti možu nisem še povedala za novico, mislim, da blog lažje prenese, itak mu na kraj pameti ne pade, da je prvi izliv (meni znan) po nekaj mesecih, takoj padel na plodna tla...bogi, ravno se je veselil, da bo zdaj malo več seksa, ker bova delala na potomstvu in preden sva zares začela, sta se v najina življenja prikradla dva zajca in nama prekrižala načrte. Noro! Verjetno je najbolje tako, ampak trenutno...ni važno...je, kar je!
Edina, ki ve oziroma čuti, je Lori. Ona me nadleguje že kakšna dva tedna, ko ima le priliko počiva na mojem trebuhu, me neprestano gleda direkt v oči in izkoristi vsako minuto, da se lahko stisne k meni...ona je prva prižgala žarnico...ona je živalski podaljšek mene, najboljši pes ever!
Kakorkoli, zarodku želim le varno pot...pot na svet ter skozi življenje naprej ali do konca, kakor bo verjel. Resnično upam, da nam s skupnimi močmi uspe!
Napisano 6.3.2015.
Ni komentarjev:
Objavite komentar