Bela postelja

Pride tistih nekaj tednov, ki bi jih najraje izbrisal iz svojega življenja, a kljub temu teče dalje, ne ozirajoč se na nas in drobne malenkosti, ki nas pestijo. Ni pa zato nič lažje. Majhne težave predstavljajo za majhne ljudi velike probleme in dileme.

Nekaj noči po izvidu nuhalne svetline zagotovo nisem spala, čez dan stvari še nekoliko zracionaliziraš in glava razume verjetnostne izračune, možnosti in nadaljnje postopke. Ponoči, v tišini pa te zasujejo kromosomi, genetske napake in ti ukradejo še tistih nekaj ur spanca, ki bi jih tako potreboval. Po nekaj dneh, ko razmisliš in se predvsem sprijazniš, je lažje.

Ampak da ne bi bilo prelahko, se je na lepo nedeljsko popoldne, ko sem se z družino sprehajala po Kopru, lizala sladoled in štela oblake na nebu, ulila kri iz mene in naenkrat sem bila mokra do kolen. V trenutku prepričana, da je konec. Po eni strani sem bila prestrašena, po drugi pa olajšana, ker je narava prevzela moje breme. Toda na ultrazvoku je zgledal zarodek čisto zadovoljen, kri pa je iz mene kar naprej curljala. Niti stroki ni bilo jasno. Polegli so me v belo posteljo in ponovno pustili s strašno nočjo.

Naslednji dan sem vsa neprespana, zaskrbljena hotela samo domov...in sem šla. Nato sem bila en dan v službi, naslednje jutro, ko je zvonila budilka, pa sem takoj, ko sem se dvignila iz postelje ponovno začutila, da teče, kaj teče, lije. Tokrat še huje. Strdki, ki so zapuščali moje telo so bili veliki kot listi lipe, ki jo pravkar gledam skozi okno. In se je ponovila zgodba, le da tokrat ni bilo več tako hudo. Zame. Opremila sem se z revijami, križankami in preživela še en dan v beli postelji. Mislim, da bom, če se še enkrat ponovi (po malem krvavim tako ali tako ves čas), raje od bele bolnišnične postelje izbrala svojo domačo. Rumeno. Kot sonce.

Napisano 12.5.2015, trajanje nosečnosti 14 tednov.