Čakanje in skrivalnice

Čakanje je v tej moji oz najini (Ja, že pošteno čutim brce, čeprav ginekolog pravi, da je to gibanje črevesja. Gotovo je bil vsaj trikrat noseč.) zgodbi najtežji del. Trenutno čakava na UZ srca, ki nama bo povedal ali je srček uredu ali bo srček lahko bil naslednjih sto let ali bo potreboval kakšen popravek ali mogoče sploh ne bo šlo. Ko opraviva še to, v kar mama verjame, da bo ok, mala zgaga v trebuhu pa itak že ve, novico sporočiva svetu. Tako se je odločila mama. Sicer naju čaka nato še ena specialistična ultrazvočna preiskava, ampak staviva na srce. Potem bo dovolj. Dovolj gledanja, preiskovanja, zbadanja in stresa in kar bo, bo dobro.

Priznam, da že kar malo težko skrivam moje stanje, če ga sploh še skrivam. Mislim, da ljudje bolj iz uvidevnosti na sprašujejo. Kar je prav. V končni fazi se jih nič ne tiče. Trebuh že pošteno raste in tudi pod najbolj ohlapnimi oblačili so lepo vidni njegovi obrisi. Ravno danes sem razmišljala...trenutno ima mala zgaga okoli 150 gramov, mogoče malo več, posteljica tudi okoli 150 gramov, nekoliko se je povečala maternica...no, jaz pa sem videti kot bi požrla zaboj krompirja...od jošk navzdol sem napihnjena in izbočena. Mislim pa, da ljudi sploh ne preseneča to, da sem se zredila. Se pač zgodi. Še posebno, ko si nekaj let poročen. Bolj se jim zdi najbrž čudno to, da se vztrajno izogibam alkoholu, pršutu in daljšemu druženju. Tukaj me gotovo najdejo.

Napisano 3.6.2015, v 18. tednu nosečnosti.