Carski rez 2

Imela sem svoja pričakovanja, mislim, da tokrat veliko bolj realna, vendar je zgodba ponovno odplesala svoj ples. Zamislila sem si napovedan carski rez z jutranjim, mirnim prihodom v porodnišnico, še zadnjo fotko pred vhodom, določeno ekipo, nabrušene nože na svojih mestih in nekoga ob glavi za družbo. Pa ni bilo tako. Še enkrat več mi je življenje dalo lekcijo, da lahko načrtujemo do potankosti, vendar smo nemočni, ko narava razgrne svoje načrte in stke nepredvidljive zgodbe, kot bi jih lahko odsanjali le v najbolj norih sanjah. Čeprav ni bilo po pričakovanjih, je bilo vsaj stokrat boljše kot prvič in zato bom večno hvaležna celotni ekipi v postojnski porodnišnici. Dali so mi vse, kar so lahko, lepo in predvsem netravmatično izkušnjo, prijazno besedo in nenazadnje najlepšo hčerko na Svetu.

Drugič je lažje. Veš v kaj se spuščaš. Tokrat sem vedela, da hočem carski rez. Glede na to, da se jim je pri prvi sekciji maternica zatrgala v maternični vrat, se o čem drugem tudi stroka ni hotela pogovarjati. Pa še mala je rinila z ritko na plano. Tako da je bilo indikacij dovolj. Načrtovala sem dokaj zgodaj in resnično nisem pričakovala ponovne urgence, ampak sta se telo in otrok v njem odločila drugače. Previdnost mi je prinesla srečo. Ko sem v seksi XXL bolniški halji in usnjenih škornjih korakala proti operacijski sali sicer nisem razmišljala o sreči, ampak me je le stiskalo v grlu. Danes vem, da je bilo tako prav. Želela sem si tudi drugi carski v splošni anesteziji, z mislijo, da prespim in čimprej mine....ponovno nisem imela izbire....."Tukaj naredimo 90% spinalnih!" sem slišala reči anesteziologa. "Potem naredite to, kar najbolje znate," Sem odgovorila. "Gospa razmišlja logično," je z nasmehom zamrmral bolj sebi v brk in že sem imela iglo v hrbtu. Pa se je izkazalo za super opcijo. Poskrbeli so, da me ni bolelo, tudi slabo mi ni bilo in videla sem malo rožnato glavico približno tri minute po porodu, jok sem pa slišala takoj, borben glas malega bitja se je razlegal po vsej operacijski... ginekolog je pripomnil: "Glas ima pa kot velika!"
Spet se je mudilo...vendar je ginekolog vseeno izrezal in popravil grdo brazgotino na mojem trebuhu. Kožo je šival celih 35 minut...vem, kaj to pomeni in zato toliko bolj cenim...naslednji dan pa na raportu pripomnil (Povedal mi je zdravnik na viziti.): "Očitno so jo hoteli v Izoli označiti za svojo, ker so ji na trebuh narisali sidro!"

In ne, ne bom rekla, da ni bolelo...prej obratno, bolelo je bolj kot prvič...tista dva dneva, potem mine in pozabiš, saj imaš ob sebi CARSKEGA otroka.Zdaj imam dva.

Kako smo izbrali ime...

...težko...bi lahko opisali z eno besedo. Vendar nam je na koncu s skupnimi močmi uspelo. Že pri prvorojencu sva imela z izbiro imena kar nekaj težav, okuse imava različne in ko mi je dragi predlagal ime za deklico (Eleonora), sem se odločila, da bom vajeti prevzela v svoje roke. Lepo prosim, rodila bom otroka v Sloveniji z vsemi prednostmi in slabostmi, ne pa nove španske kraljice.

Sedaj je bil v izbiro imena vpleten še en družinski član več...sicer se je hotelo vpletati še veliko drugih, vendar smo imeli sami s sabo dovolj dela. Svit je takoj, ko je izvedel, da bo dobil sestrico pričel stresati predloge iz rokava. Najprej Mimi, nato Nika, Tia, Nicol, potem je pa kar dolgo vztrajal pri Lini in tudi vsem naokoli razložil, da bo dobil sestrico Lino. Možev komentar na njegovo izbiro: "Ne moreš...lina je lahko samo strelna..." In je padla izbira v vodo...
...ugotovila sem, da se moška nikakor ne bosta zedinila in predlagala, da izberem pet imen, nato Dean izloči dve najljubši, končno izbiro prepustiva pa malemu...strinjali smo se, vendar je mož ostal nezainteresiran skoraj do zadnjega dne....dva dni pred pregledom v porodnišnici pa se je le odločil, da bo čas za izbiro...vse moje vmesne predloge je tako ali tako takoj skritiziral...

Ko sem mu povedala pet imen je približno čez minuto izstrelil dve. Izbral je Zorjo in Meto. Ker sem se že vso nosečnost pogovarjala z malo Roso v mojem trebuhu, sem ga prosila, če lahko da sinu še to ime kot tretjo izbiro...

...ko sem ga 21. oktobra okoli 14.30 klicala, da naj se hitro zmiga in pride v porodnišnico, ker imajo že nabrušene nože, mu itak ni bilo nič jasno...čez nekaj minut me je poklical nazaj in vprašal: "Katera imena smo že izbrali?" Takrat res ni bilo časa za debato o imenu in tako je bila mala brez identitete vse do naslednjega dne, ko je prišla administratorka z vlogo za rojstni list. Na kištici, kjer je spala, prav tako na moji in njeni zapestnici, je pisalo C.R. deklica....pa tolikokrat sem se ob podpisovanju izvidov čudila, da v devetih mesecih ne morejo izbrati imena... zarečeni kruh...

Naslednji dan, ko je prišel mali pogledat sestrico, mi je napol v opravičilo razložil: "Mama, Rosa pomeni rdeča in tako sestrici res ne more biti ime." Priznam, do tega trenutka nisem na to niti pomislila...vendar sem tedaj že vedela, da je Meta prava izbira. Naša izbira.

Moja druga zgodba

Prebudila sem se v čudovito sredino sončno jutro. 21. oktobra. Razen tega, da me je že kakšen dan skrbelo, ker buba v mojem trebuhu ni kazala pretirane živahnosti, je vse potekalo kot ponavadi na porodniškem dopustu. Mirno in predvidljivo.Očistila sem peč, pospravila stroj perila, se stuširala, pojedla zajtrk, sprehodila pse in odšla na pregled v porodnišnico. V tem se je ta sreda razlikovala od ostalih dni. Po izkušnjah konca prve nosečnosti sem tokrat pse raje pustila doma....

V Postojni me je ravno tako čakalo oprano nebo in prečudovit jesenski dan. Preden sem našla porodnišnico sem se dvakrat izgubila, nato pa parkirala pred pravo stavbo. Na sprejem sem čakala kar nekaj časa, ampak se mi nikamor ni mudilo...se je pa mudilo sestri, ko sem prišla na vrsto, in je hotela, da ji v treh besedah opišem namen mojega obiska....vendar se mojo prvo slabo izkušnjo težko opiše še na treh straneh...težko sva se sporazumeli, globoko sem zajela sapo, da jo zabremzam v njenem navalu hitrosti...in v tem trenutku se je izza vogala prikazal zdravnik in dodal: "Povejte meni, gospa!"
In sem poskušala razložiti na čim krajši možen način...on me je gledal, pokimal, se nasmejal in rekel: "To ni nič takega, gospa! Take primere pogosto vidimo in lahko boste rodila brez težav..." Jaz sem na to samo dodala: "Prosim vzemite si pet minut, preglejte izvide in dokumentacijo, ki jih imam s sabo in se bova potem pogovorila..."
Vzel si je pet minut, celo veliko več, vse prebral in na koncu dodal: "Hmmm, pri vas gre za nekoliko drugačno situacijo...se bova zmenila kar za carski rez!" In že začel gledati po koledarju za datum... Poslal me je še na CTG z napotkom, da mi bo po opravljenem snemanju povedal datum sekcije in bom lahko šla domov....
....na CTG-ju pa je narisalo popadke...meni nič jasno, njemu še manj, poslal me je v šoping in na kavo ter ponovni CTG čez dve uri... naslednji posnetek še slabši, popadki močnejši, mali so padali srčni utripi....naredil je še ultrazvok in me v seksi bolniški pižami in škornjih sprejel na oddelek...Ni se me upal odpustiti domov...dejal je, da je eno pogum, čisto blizu pa norost...naročil snemanje CTG-ja na 8 ur, odvzem krvi, urina...in odšel...
... niso mi niti še odvzeli krvi, ko je prišel na vizito dežurajoči in v pol ure sem bila v operacijski dvorani. Obrazcev nisem prebrala, le podpisala sem jih, anesteziologa začuda ni skrbelo to, da sem jedla pred uro in pol, datum mi ni bil niti malo všeč, avto je ostal parkiran na plačljivem parkirišču in oče se ni utegnil pripeljati iz Kopra v Postojno, kjer je ob 15.23 zajokala najina punca...

...vendar je vse to zbledelo in postalo nepomembno, ko se me odpeljali iz operacijske in mi v roke položili mojo 2,5-kilsko štruco, rožnato malo glavico, popolni drobižek, ki je že iskal mojo prsno bradavico, ki ni še vedela, da je že nastopila njena ura za dojenje...