Burja

Čudovito oprano kraško jutro, ki se je skopalo v večerni megli. Burjasto. Sončno. Zadnje letos. In srečni tekajoči psi, ki ne slutijo, da je danes konec starega in jutri začetek novega. Zvečer jim bodo veselje vzele petarde. Škoda. Naše prvo burjasto leto, ki smo ga v celoti preživeli na Krasu in pustili košček srca kamenju, ki nas obdaja. Burja je odpihnila še eno leto. In mi smo pojedli prvi pršut posušen v naši kleti

. Odpihnila je leto, ko sem štela 30, leto, polno skrbi in veselja za mojo Meto, leto, ki se bo vtisnilo globoko v spomine in srce. Dokler jih ne odpihne.

Želim vam, da burja pomete vse slabo in prinese le dobro. Želim, da bo novo leto sončno z vetrom v laseh. Za vse nas...

Sirija

Postalo me je strah...strah nove generacije, strah nas samih in tega, kar delamo lastnim otrokom. Vedno sem verjela, da se da drugače, sedaj verjamem malo manj, ker si sam v boju s celotno družbo (skoraj) nemočen. Tok obrne lastne otroke proti tebi. In vendar je situacija v nas in Svetu staršem dala zavedanje, da se stvari ne obračajo v pravo smer. Upanje, da je to zavedanje prišlo dovolj zgodaj, da ga bomo lahko otrokom zlili v glavo in spremenili tok tako, da se ne bomo utopili med svojimi, še vedno ostaja.

Postalo me je strah, ko sem videla malega z majhnimi stekleničkami obešenimi za pasom in vodno pištolo v roki...igrače z motivi orožja so pri nas prepovedane...in ko sem ga vprašala kaj počne me je pogledal in rekel: "Igram se Sirijo!" Led mi je spolzel preko hrbta!

Kaj smo naredili lastnim otrokom?! V kakšen Svet jih pošiljamo?! Nekaj dni sem razmišljala, kaj sem naredila narobe oziroma kako sem lahko dopustila, da petletnik pride do informacij, ki niso primerne zanj. Vendar je preprosto nemogoče preprečiti tok novic, nemogoče je zaustaviti svet, boljše je, da otrokom stvari pojasnimo in razložimo, tako kot je, čeprav se nam zdi mogoče prezgodaj, ampak naši otroci so rojeni v drugačen svet, kot smo bili mi....veliko bolj hiter, drzen, umazan, krut in napreden. Prisiljeni bodo prej odrasti, se prej spopasti in ločiti kruh od kamna, zrno od plevela in dober namen od slabega.

Zato sem ga trdno prijela, da sem mu dala občutek varnosti in rekla: "V Siriji ni igre, ljubi moj! Otroci, mamice in tatiji umirajo, zato ker nekateri mislijo, da se lahko igrajo z njihovimi življenji...ni vode, ni hrane, ni igrač za te otroke...le mraz in streli kalašnikov! Svit, to ni Svet, ki bi si ga želel v svoji igri, sploh pa ne v svojem življenju!" Upam, da je razumel vsaj del...

ZA ali PROTI

Ko se hočejo utrujene oči po neprespani noči zaradi potomstva in zakonskih dolžnosti, ki so trenutno stvar velike dileme (Ampak jaz sem hetero...SDS-ovci bi rekli, da sem normalna.), spočiti na spokojnem kraškem trgu, jim pogled skazi velik rdeč napis GLASUJEM PROTI. In ne morem si kaj, da ne bi komentirala, čeprav se moj blog zelo nerad vmešava v politiko, se je tokrat politika sama vmešala v moj življenski prostor.

Pogled brez udora politike

Spet bomo šli na referendum in zapravljali miljone, ki so tako prepotrebni marsikje drugje in ne za volilne lističe, da bomo odločali o stvari, ki se meni zdi najbolj naravna na tem Svetu. In se me konec koncev sploh ne tiče....zakaj moram jaz odločati o stvareh, ki nimajo nobene veze z mano. Če se želita Uroš in Peter poročiti, je to njuna stvar in ne moja, sploh pa se mi ne zdi referendumsko vprašanje...sem jaz čudna?! To so osnovne človekove pravice, da živimo svobodno, da ljubimo, kakor čutimo in kogar želimo,  in umremo dostojno. In zakaj moramo za te pravice na referendum, zakaj mi kazijo pogled in zakaj Marini in Lauri ne dovolijo, da sta to, kar želita biti oziroma kakor čutita, ker si najbrž svoje usmerjenosti nista izbrali?! Tega preprosto ne razumem.

Vprašanje posvojitve otrok istospolnih parov vidim veliko bolj kompleksno, ampak to je vprašanje za stroko in ne za razburjeni demos. Pravico do mnenja imamo vsi in moje je naslednje... Če pravica do otrok za istospolne pare pomeni, da bo otrok, ki bi sicer ne imel možnosti za dostojno življenje in razvoj, živel v ljubečem in toplem objemu, vzpodbudnem okolju dveh mam ali očetov, sem definitivno za. Sem sicer v dvomih ali je pristno slovensko okolje zrelo za ta korak. Če pa otroci za istospolne pomenijo "valilnice" otrok po Indiji in Pakistanu (Ja, vem, da teh nekaj istospolnih parov iz Slovenije, ne bo bistveno prispevalo k temu, ampak razmišljam globalno.) za malico mladih mamic ali še to ne, potem sem vsekakor proti.

Idila

Oprana jesenska nedelja. Obsijana s soncem, pravzaprav nič kaj novembrska. Pravi mesec na koledarju si lahko razbral le iz plesočih listkov v vseh toplih tonih od rumene preko rdeče do rjave. Drevesa so se skoraj že slekla, mi pa tudi, prav do kratkih rokavov. Meta je bila ta dan stara 18 dni, Svit skoraj 5 let in to je bil naš čas, da ustvarimo nove spomine zame, zanj, za otroke in nonote...da bom lahko nekoč, ob podobnih nedeljah z žarki v osivelih laseh in vlažnimi očmi listala po teh oddaljenih dneh... upam...

Spet smo imeli zmenek z Natašo...ja, priznam, bilo je naporno, sedaj sta dva...z živalskim spremstvom vred šest...starejši ima preveč energije, mala je imela dan, ko so jo mučili krči in se je na pet minut zbujala z jokom... komaj smo jo za minuto umirili, da je lahko na hitro pritiskala na sprožilca, potem pa spet od začetka...ampak vse to je del vsakdana in spominov, ko imaš otroke...ko nisi več sam in sebe potisneš na drugo mesto...ni vse idealno, daleč od tega, naporno je in velikokrat si čisto na koncu z voljo in živci, ampak kljub temu je popolno in na fotografijah se vidi le to...predanost in tiha sreča...brez zvočnega efekta...